Rezi v zlatem

Malejevo poezijo v Rezih v zlatem zaznamuje plastovitost: podobe besed kot množina slojev legajo druga preko druge in prekrivajo zmuzljivo esenco. Glas pesnika je mnogoter in njegov subjekt nenehno menjuje umestitev ter kontekst v poudarjenem ritmu. Ta literatura ne zajema iz (omejene) individualne percepcije, zdi se, da ni usmerjana od izkušnje vsakdana, a niti ne od želje po umiku od resničnega. Malej dopušča poeziji, da zori skupaj z življenjem, k njemu jo prinaša tok reke, ki je ne bo uzrlo nobeno oko, niti njegovo lastno. Svetovja Malejevih mnogoglasnih verzov določa modus nenehnega (samo)izbrisovanja, negacije in odrekanja, "krajine, ki jo piše samota", spričo česar bi to poezijo skorajda lahko dojeli kot fatalistično in brezupno, a nič ne bi bilo dlje od resnice, dlje od resničnega kot edinega ideala, ki ga pesnik še priznava v prelomu jezika. Ta prelom je del duhovne discipline, ki si podreja kavzalnost in jo preoblikuje z močjo simbolne transformacije. Malejeva poezija je torej resnično "želja po svetlobi", kakor zapiše Andrej Medved v spremni besedi k Rezom v zlatem; in je obenem dar: pesnik je ne izreka, marveč daruje vsem tistim, ki prepoznajo njeno moč v neizrečenem in njen čar v nemisljivem. Je možnost, da "me lahko odvedeš v prostore neizprosnega žarenja – in jih nikoli ne naseliš."

Naročite svoj izvod