Noč sredi dneva

»Kdaj bo prišel čas sprijaznjenja?/ Čas, ki ga čakam, čas, ki se ga bojim?« Peter Semolič tudi v zadnji zbirki vprašanja, zabeleženega v verzih iz Barjanskih ognjev, ne zastavlja nič manj usodno, kot je to v svojem obsežnem pesniškem opusu počel doslej. Pa čeprav bi se komu utegnilo zdeti, da vpričo humorja, (samo)ironije in ciničnih zbodljajev, s katerimi je Noč sredi dneva do kosti prežeta, govorjenje 
o usodnih rečeh tem pesmim ne prihaja ravno naproti. Ni res. Semoličeva poezija kot le malokatera v našem prostoru dosledno in resno ostaja na ravni čim bolj zveste neposrednosti na nek način res le na videz, saj je resničnost, na katero se nanaša, tako spretno ulovljena v mrežo iz govorice, da tega skoraj ne opazimo, 
a le zato, da se po prebranem ta navidezna zlitost verzov in realnosti lahko izkaže za globoko razpoko v realnosti sami, v življenju, ki ga pesnik živi, v svetu, katerega del je. Na površju neobvezno kramljajoč ton pesmi in njihov prozni stavek ne prinašata enako nezavezujoče prozaične vsebine; to je le sugestija, da so stvari v življenju, pred katerimi naj umetnost glavo raje malo povesi. V pričujoči zbirki prepriča ravno to. Kako nevsiljivo, kakor da mimogrede se pod banalnimi prizori iz vsakdanjosti, ki jo živimo med gostilniškimi posedanji, visenji za ekrani ob igranju računalniških igric, pohajkovanji po domačih in tujih mestih, včasih zazrti v spomine, včasih osupli od neumnosti vladajočih mediokritet, včasih preprosto bolni in le redko enostavno zadovoljni s trenutkom, ki nam je poklonil sončni žarek, oglaša tanko in predirno piskanje kozmične praznine, samote, ljubezenske izgube in tesnobnega občutka minevanja. Skoraj igriva, gostobesedna lahkotnost priteka iz težkega cmoka v grlu; niti ga preveč ne prikriva, le po moško ga melje naprej. S prepoznavno, za Semoliča značilno razorožujočo mehkobo.  

Jure Jakob

Naročite svoj izvod