Spati sedem let

Jacquesa Izoarda sem spoznal na pesniškem festivalu, ki ga je organiziral na univerzi v Liègu. Vse od izida moje zbirke Homo sum (1973) ga je grizla radovednost (bil je namreč sila radoveden in pozoren). Njegov način, kako je organiziral pesniška branja, je bil neposnemljiv. Njegov dober nos je zavohal vsako zanimivo pisavo. Prav on je odkril Eugèna Savitzkayo, ki je potem živel pri njem, poleg Roberta Varleza, urednika revije Mensuel 25 (ki je izšla vsakega 25. v mesecu). Tvorili so malo prijetno skupnost, ki ji je načeloval in jo vzdrževal Jacques.

Zaradi Jacquesa sem začel spoznavati in ljubiti Liège, ki ga je on sam občudoval. Bil je profesor francoščine v neki mestni tehnični šoli. Svojo nalogo je izvrševal zelo vestno ter prenašal vsa ponižanja svojega poklica, tako od učencev kot od zlobnega in zavistnega ravnatelja. Toda Jacques je bil zanesljivo trden in je skoraj do konca zdržal pritiske. Vmes je redno zapisoval svoje kratke pesmi, ki jih je recitiral v enoglasnem tonu, s poudarjanjem vsakega zloga, kakor je delal tudi pri branju pesmi drugih. Bil je strahovito potrpežljiv. Kadar nas kak dolgovezen pesnik ni nehal moriti s svojim majavim besedičenjem, se je oglasil: »No, zdaj pa je na vrsti tainta …« V svoji vlogi je bil odločen, medtem ko so se drugi siti vsega predajali pivu, da bi prenesli dolge litanije tovrstnih »genijev«.

Slednjič je izbrskal mladega Turka, Selçuka Mutluja, v katerega se je zaljubil in zaradi katerega je prestal vse mogoče muke. Toda ta fant je bil očitno nadarjen, tako za risanje kot za poezijo. To srečanje je razsvetlilo njegovo življenje, ki se je nato tako nenadno prekinilo. Med njima so tekli skrivnostni tokovi in tudi sedaj je Jacques dokazal, kako nenavadno pretanjen občutek ima za dar in izvirnost.

Jacquesa so v Liègu dobro poznali in pogosto so ga vabili na pijačo. Seveda se je vdal. Zaradi česar se je pogosto znašel v težavnem stanju. Ker pa nad pesniki bdi previdnost (verjemimo vsaj tako), se je vedno našel rešitelj, ki ga je prepoznal, videl njegovo stanje, ga naložil v svoj avto in ga odpeljal na njegov dom, kjer si je lahko vsaj malo opomogel.

William Cliff

----

Jacqus Izoard (1936–2008) je eden najvidnejših predstavnikov belgijske poezije, napisane v francoščini. Rodil se je kot Jacques Delmotte v Liègu. Izdal je preko šestdeset pesniških zbirk, dolga leta je urejal revijo Odradek in preko trideset let vodil znani mednarodni pesniški festival v Liègu. Njegove pesmi se odlikujejo po enostavni obliki ter izredni skrbi za jezik, za njegovo zvočnost. Preživljal se je z učiteljevanjem, ves čas pa je bil mentor novim pesniškim generacijam, zlasti pesnikom kot so Eugène Savitzkaya, Karel Logist, William Cliff in pa Selçuk Mutlu, mlajši pesnik turškega rodu, tudi slikar in dolgoletna pesnikova ljubezen. 

Pričujoči izbor iz njegovega obsežnega opusa je skrajno oseben. Pri njem se nisem oziral na izbore v antologijah, pač pa sem prečesal prvo in drugo knjigo njegovih zbranih pesmi (izšli leta 2006), ki na 1600 straneh zajemata obdobje od 1951 do leta 2000, ter nekaj zbirk, ki so izšle kasneje, tudi po smrti. Osebno sem ga srečal leta 2003, ko je bil gost Vilenice in sem ga spremljal po Ljubljani in v blejski Vintgar. Leto kasneje sva se srečala na pesniškem festivalu v Namurju, kjer sta med plovbo po reki Meuse z Williamom Cliffom tekmovala v najdevanju izrazov za oglašanja živali.

Brane Mozetič

Naročite svoj izvod