Berckmansove najboljše

Flamski pisatelj, pesnik in performer Jean-Marie Henri Berckmans (1953–2008) v Belgiji in na Nizozemskem danes uživa sloves kultnega avtorja, čeprav je bil večino svojega življenja literarni in družbeni obstranec.

J. M. H. Berckmans se je rodil v delavski družini in večino življenja preživel v Antwerpnu. Po končani gimnaziji je vpisal študij germanske filologije in postal najbolj prepoznaven punkovski pesnik svoje generacije. Kot študent je začel objavljati v flamskih literarnih revijah, a je že po končanem prvem letniku zbolel za manično-depresivno psihozo in je moral študij opustiti. Do triindvajsetega leta se je zdravil po različnih psihiatričnih ustanovah, pri štiriindvajsetih si je celo poskusil vzeti življenje. Bolezen mu je začasno vendarle uspelo ukrotiti in leta 1977 je izdal svoj prvi roman Geschiedenis van de revolutie (Zgodovina revolucije) in pesniško zbirko Tranen voor Coltrane (Solze za Coltrana), nato pa za več let zopet obmolknil. Preselil se je v Italijo, kjer je bil eden vodilnih v uspešni tovarni damskih čevljev. Toda bolezenska nihanja so sčasoma postajala spet izrazitejša in zaradi zdravljenj je moral službo v tovarni opustiti. Vrnil se je v Flandrijo, kjer se je njegovo stanje tako poslabšalo, da je bil hospitaliziran več let. Vmes je opravljal različna priložnostna dela, bil dlje časa taksist in knjigarnar, sicer pa je do konca življenja živel od socialne podpore in občasno zaslužil kaj malega s svojim pisanjem. 

Literaturi se je resneje posvetil spet konec osemdesetih. Leta 1989 je izšla prva pomembnejša zbirka kratkih zgodb z naslovom Vergeet niet wat de zevenslaper zei (Ne pozabi, kaj je rekel véliki speči). Sledile so ji številne druge, kot so Café De Raaf nog steeds gesloten (Bar Krokar še vedno zaprt, 1990), Rock & roll met Frieda Vindevogel (Rock & roll s Friedo Vindevogel, 1991), Het zomert in Barakstad (V Barakštatu je poletje, 1993), Bericht uit Klein Konstantinopel (Poročilo iz Malega Konstantinopla, 1996) in Ontbijt in het vilbeluik (Zajtrk v klavnici, 1997). Omenjene zbirke veljajo danes za najpomembnejša dela njegovega opusa. Z njimi se je uveljavil kot mojster kratke proze, najboljše zgodbe teh zbirk pa so zbrane tudi v pričujočem izboru, ki je na Flamskem izšel leta 1997. Berckmans je v njih vpeljal osrednji dogajalni prostor svojih literarnih del: antwerpensko četrt, kjer je živel in jo je sam imenoval bodisi »Siva cona« ali »distrikt« bodisi Barakštat. Gre za odpisan del mesta s povsem svojimi zakonitostmi, taborišče, kamor so strpali družbene izmečke brez prihodnosti, zapite nakaze, ali pa so se ti tja sami zatekli. V slikovitih zgodbah, ki se mestoma spogledujejo s pisanjem Bukowskega, Célina, Becketta, De Sada in Burroughsa, Berckmans opisuje marginalno na kontroverzno-anarhističen način. Zgodbe prevevajo absurdnost, popolna brezizhodnost, odsotnost vsakega upanja na boljši jutri. Propadli umetniki, pijanci in stare kurbe so glavni protagonisti njegovih deliričnih pripovedi, v katerih Berckmans terapevtsko razčiščuje zlasti s sabo, s svojim nesrečnim življenjem in s svojimi bližnjimi. »Ambasador brezupa«, kot se je rad imenoval, je večkrat priznal, da ga pri življenju ohranja le njegovo pisanje. 

Toda paranoja in sadizem v njegovem svetu obstrancev in zgub vendarle stopata z roko v roki s pikrim humorjem, vulgarnost s poezijo, obup z igrivostjo. Lirični elementi dajejo njegovim najboljšim zgodbam poseben ritem, v poznejših delih, kot sta zbirki As op Jazzwoensdag (Pepel na džezovsko sredo, 2003) in Je kunt geen twintig zijn op suikerheuvel (Ne moreš biti star dvajset na sladkorni gori, 2006), pa igrajo vse večjo vlogo, zaradi česar so njegove zadnje zbirke nekoliko bolj hermetične. A čeprav Berckmansovih zgodb bralcu ni lahko razumeti in jih zaradi krutosti tudi ni lahko sprejeti, so prav zaradi svoje neposrednosti eden najiskrenejših literarnih izrazov osamljenega obstranca, ki ga ni sram glasno povedati, da ljudje »v duši nosimo strah, zaradi katerega ne spregovorimo s sebi enakim, z večjim od sebe, z manjšim od sebe, in mu ne povemo, da nas lahko reši le ljubezen.« 

----

Mateja Seliškar Kenda je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti, francoščine in lektorat nizozemskega jezika ter prevaja predvsem francosko in nizozemsko literaturo. Prevedla je dela nekaterih osrednjih nizozemskih, flamskih in francoskih avtorjev 20. stoletja (W. F. Hermans, Gerard Reve, Hugo Claus, Tom Lanoye, Alain Robbe-Grillet, Violette Leduc, Daniel Pennac itd.). Zasnovala in prevedla je tudi izbora sodobne nizozemske in flamske kratke proze ter antologijo sodobne poezije iz Flandrije. 

Naročite svoj izvod