Na mojstrovi poti

Casimiro de Brito (rojen 1938) je eden najvidnejših sodobnih portugalskih pesnikov. Poleg pesmi piše tudi prozo, literarno kritiko in prevaja. Izdal je več kot petdeset literarnih del. Študiral je v Londonu, po krajšem postanku v Nemčiji pa se je ustalil v Lizboni, kjer je delal kot bančnik. Z Antoniem Ramosom Roso je v 50-ih ustanovil in vodil revijo Ca­dernos do Meio - Dia . Bil je glavni urednik revije Loreto 13, portugalskega društva pisateljev, in predsednik portugalskega PEN kluba. Vključil se je v skupino pesnikov Poesia 61, ki je promovirala radikalen prelom s predhodno poezijo. Zaznamuje jo prečiščevanje jezika ter formalna strogost poetičnega ustvarjanja. Kasneje se je Brito usmeril v refleksijo ljubezenskega izkustva, kjer daje prednost erotizmu, ter v refleksijo o viziji sveta, deloma zasidrani v modrosti orientalskega misticizma. Slednje je izražal v vklesanih pesmih, kot je haiku, ki odmevajo v aforističnem pogledu njegove poezije.

Sodeloval je na priznanih mednarodnih festivalih, pesniških kongresih in predavanjih ter dolga leta organiziral mednarodne pesniške festivale v Lizboni in na otoku Porto Santo. Njegove pesmi so objavljene v več kot dvesto mednarodnih antologijah in prevedene v trideset jezikov. V slovenščino sta ga prevajali Mojca Medvedšek (Opus affettuoso, 2002) in Mateja Rozman. Leta 2001 je bil gost Vilenice.

Leta 2007 sta z Matejo Rozman idejno zasnovala nedokončani antologiji Treze poetase slovenos (Trinajst slovenskih pesnikov) in Trinajst portugalskih glasov. Antologiji sta bili izdani na Portugalskem in v Sloveniji (Aleph).

Casimiro de Brito je za svoje delo prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Viareggio Versilia za najboljšopesniško zbirko in nagrado Leopold Senghor za pesniški opus.

Kar odkriva naslov zbirke Na mojstrovi poti, Casimiro de Brito razloži v uvodnem besedilu, ki je pesniška delta reke z izvirom v kristalnih kapljah mojstra Lao Zija. Je dolgo potovanje, polno porazov in sprememb, tako kot vse umetniško ustvarjanje. V pesmih se izliva čistost besedišča, ki govori o podzemnem hudourniku človeškega bitja v njegovi skrivnostni samoti, o neusmiljenosti narave časa, življenja z odtenki dobitkov in izgub, sanj in obupa, modrega podrejanja naravi, glasu ljubezni, motorju in zakonitostih prehodnega obstoja.

----

Mateja Rozman je vodja lektorata za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Lizboni. Na lizbonski univerzi je opravila magisterij s področja slovenskega in portugalskega jezika. Prevedla je šestinsedemdeset portugalskih in slovenskih pesnikov. Leta 2012 je v sodelovanju s Casimirom de Britom koordinirala antologiji portugalskih in slovenskih pesnikov 20. stoletja.

 

Naročite svoj izvod