Telesa v temi

Pisatelj je. Verjetno on govori replike, pripisane »O«-ju v citiranih odlomkih intervjuja. Prijatelj Andrej ga imenuje z namišljenim imenom »Hank«. Ne on sam, ne študentje, ne psihoterapevt in ne »njegove« ženske - Mandy, Sara in njena hči Tea, Anita (kot lik iz Wallaceve zgodbe), Anette (pisateljev bizarni izmislek) itn. - ga ne nagovorijo z »njegovim« imenom. Niti označevalec osebnega imena se ne ustali v dokončnem označencu. In tako se »on« dogaja kot montažni niz fragmentov: njegova diskurzivna »identiteta« se v neskončnost odlaga. Proizvaja jo podobnost z referencami iz sodobne glasbe, filma in literature, citati avtopoetske refleksije, citati drugih in citati njegovih lastnih pripovedi. Včasih se počutim kot kak hodeči in dihajoči citat na dveh nogah in nič več. Pa tudi – in to je pomembno – nič manj. (17) On je - »povratna zanka«. Kdo je torej on? In ali sploh »je«? Je, kar govori. Metafikcijska figura, v kateri se briše meja med »fikcijo« in »resničnostjo«. Je avtor v času, v katerem je Barthes razglasil »smrt avtorja«, Foucault pa ga je nadomestil z diskurzivnim skupkom »avtorskih funkcij«. Citirani intervju z »avtorjem« izpolnjuje tradicionalna bralska pričakovanja tudi s tem, da se avtor »O« do njih distancira. Resno ga zjezi le en fenomen: bralci vztrajno povezujejo njegovo erotično pisanje z biografskim dejstvom: po operaciji raka na modih je izgubil libido. - O! Kako, če avtor ne more živeti tega, o čemer potem piše, naj bralec še verjame tej vrhovni inštanci smisla, da govori nekaj - resničnega? Kompozicija Teles v temi postmodernistično razstavlja iluzijo resnice v literaturi. Ampak… O: Že od nekdaj sta me zanimala parjenje in literatura. Pa parjenje besed. Naskakovanje. Ne nujno zgolj fizična pojavnost teles v seksu, ampak tudi notranje dogajanje, valovanje libida; le to se v nekih bežnih zametkih v vseh svojih nihanjih namreč kaže kot kak pretrgan, natrgan diskurz; kot pripoved, ki se je strgala, prekinila vse stike z logiko vzroka in posledice. (7) Protagonist (po raku hkrati dvospolnik in brezspolnik) pa signalizira, da tako – na način Barthesovih Fragmentov ljubezenskega diskurza – tudi »v resnici« živi: tako nastaja njegova zgodba: diskontinuirana, nelinearna, citatna, vendar je prav v takem čutenju sebe-drugih hkrati tudi: resnična. Spoj erotične strasti in strasti pisanja se izvija iz fašizma jezika, dekonstrukcijsko odmika od zgodbene konstrukcije smisla ter »pornografsko« odmika od spolno-praksnih normativov: demokracija užitka namesto samonadzora, iskanje razpoke, performativ svobode. Najmočnejša referenca iz ozadja Teles je Bukowski. Žari. Njena koža je vsa rožnata in živa, voljna, mehka, preznojena./ In da, želim si, da bi bil jaz. Da bi lahko bil jaz. Jaz, tisti, ki bi jo razžarel./ Razžagal. Izvrtal. Izdolbel. Razstavil./ Sestavil. (6) Oseba se raz-/se-stavi v samoobčutenje telesa. Pripoved se raz/-se-stavi v avtorefleksijo … ali boliš, ker pišeš; ali pišeš, ker boliš? (4) Seganje v svobodo je boleče. Je resnično? Je to dvoumnost mogoče preseči? Na mesto določujočega pogleda stopi čutenje: telesa. Ljudje se me dotikajo, se drgnejo obme, me porivajo, jaz pa le stojim, mižim in se prepustim valovanju teh bitij. /…/ Gmota teles okoli mene ni vsota posameznikov, ampak deluje kot zaključena celota, kot temno morje, ponoči, ob plimi. Tako in takrat lahko čutim tudi sebe kot del tiste celote. Nihče v njej ne obstaja zares, niti jaz; resnični so le dotiki… Dotikanje teles v temi. (137-38)

V. Matajc

Naročite svoj izvod