Predmeti

Marko Pogačar, ena od najpomembnejših figur mlajšega hrvaškega pesništva, rojen leta 1984 v Splitu, je avtor štirih pesniških knjig (Pijavice nad Santa Cruzom 2006, Poslanice običnim ljudima 2007, Predmeti 2009, Crna pokrajina 2013), treh esejističnih knjig ter zbirke kratkih zgodb, za kar je požel nagrade Navrh jezika za najboljši pesniški rokopis, nagrado Kvirin za najboljši prvenec 2006, nominacijo za nagrado Kiklop za najboljšo pesniško knjigo leta 2007 in 2013, nagrado Zvane Črnja za najboljšo esejistično zbirko na Hrvaškem leta 2011 ter nagrado Edo Budiša za najboljšo zbirko kratkih zgodb leta 2012 za knjigo Bog neće pomoći.

Tudi po tem, ko so Pogačarjevo poezijo aklamirali tako sodobni kritiki kot tudi vodilni modernisti s področja bivše Jugoslavije, kot sta recimo Branko Maleš in Tomaž Šalamun, po tem, ko se je knjiga Predmeti pojavila v integralni izdaji v Makedoniji ter znotraj širših izborov v Nemčiji, Španiji in v Srbiji in je avtor s svojo poezijo obiskal takorekoč vse kontinente, ko so izšle številne navdušene kritiške aklamacije, ostaja knjiga Predmeti še vedno neujemljiva snov, zagonetno preprosta in izmikajoča se kot voda, v katero se potapljaš vedno globlje, njene svetlobne premene pa nikoli ne razkrijejo skrivnosti prostora.

Predmeti so premišljeno in intuitivno konstruirana pesniška knjiga, razdeljena v tri dele: prvi, Prepoznavanje predmetov, se tematsko disciplinirano loteva eksistencialnih vprašanj skozi fiksiranje vprašanja o predmetih in načinu človekovega sobivanja z njimi. Drugi, z naslovom Jezero, predstavlja tematsko najbolj sežet ciklus v knjigi, kjer se subjekt izraža z gledišča jezera, vendar pa ima to jezero vse emotivne človeške lastnosti in tako postaja nenavaden vmesnik med subjektivnim doživljanjem političnega in intimno-filozofskega dogajanja ter tujostjo artikulacije, ki je položena v usta stalne snovi iz narave, in govori v srednjem spolu. Knjigo zaključuje cikel Kako se je motil Kant, ki s svojim humornim parafraziranjem razmerja med jezikom in življenjem deloma predstavlja odmev na prvi cikel. Knjiga na ta način na ravni formalne ureditve ustvarja relativno pravilno – a vendar ne geometrično – celoto, istočasno pa ta formalno-tematska disciplina ustvarja notranjo napetost v kontrapunktu z množico aluzij, v katerih se prepletajo slikarstvo, književnost, film in vsakodnevno življenje.

Pri tej poeziji, ki v enaki meri upošteva klasično formo, modernistično aleatorične postopke ter postmoderni palimpsest, gre ob njeni sveži odprtosti tudi za iskren in relativno dostopen dialog z vprašanji semiotike: zvok besed, ki povzroča užitek (tako zelo, da včasih preglasi pomen), vprašanje, ali struktura jezika morda ni dana sama po sebi, ampak se lahko dogaja tudi kot izvorno naključje; predvsem pa želja po življenju z besedami, po sobivanju z njimi, način, kako od nekod padejo kot dež, poželenje po njih, besede kot živa bitja, hitrejša od mačke: življenje z njimi je mnogo vznemirljivejše kot življenje s predmeti. V tem smislu je naslov knjige oksimoron, svoje lastno nasprotje, ki skriva tisto, o čemer v resnici govori –vseeno pa opozarja, da so enako kot so za večino ljudi resnični predmeti, tu resnične besede: ta poezija na popolnoma hipni način izpričuje, kako zelo so z nami ob vsakovrstnem vstopanju v svet. Besede so usodno potrebne, ne le za življenje pesnika, ampak živijo pod našimi podpazduhami, so nekaj, kar ostaja po vsaki izgubi, prinašamo jih domov kot hrano s trga, vmešane med ljubljenje, med vodne kaplje izpod tuša, naseljene v razgled po mestnih ulicah. 

Knjiga Predmeti skrajno jasno opozarja, kako čudno je videti novodobno potrošniško kopičenje predmetov za nekoga, ki ima polna naročja besed. Stopamo v vidik opazovalca, ki pa je vendar v središču dogajanja: opazovalec, ki se je vsemu odrekel, in mu je vendar vse obenem dano in odvzeto. Opazovalec, ki slučajno pade v bolečino ali ljubezen (»če ne bi bilo to angleško«), ki občuti totalno izgubo, ker si je v takšno polnost tako vrtoglavo želel skočiti.

----

Barbara Pogačnik (Kranj, 1973), pesnica in prevajalka, magistrirala na pariški Sorboni iz literarnega prevodoslovja, je iz francoščine prevedla preko 60 avtorjev, med njimi Pierra Reverdyja, Michela Deguya, Jacquesa Derridaja, Jeana-Luca Nancyja, nekaj avtorjev pa tudi iz hrvaščine, srbščine in bosanščine (Albahari, Basara, Pantić, Paić, Jagić, Burić). Prevaja tudi v francoščino, predvsem poezijo slovenskih avtorjev.

Naročite svoj izvod