To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje

Na prvi pogled je vse tako, kot mora biti v sodobni poeziji. Pesnica sedi ob svojem prenosniku in lončku kave za kuhinjsko mizo. Njene misli in stvari okoli nje naključno padajo v poezijo: topli večerni zrak, misel na nekoga, ki teče skozi visoko podrast, dišeča afriška kava, rumena buča, ki bo za večerjo, ptice, ki se pripravljajo za pot, žalost, ki bo zdaj zdaj skočila za vrat gole stvarnosti. Vsakdanjost postaja poezija in poezija postaja vsakdanjost. Sodobna pesnica bi rekla: »Delam in potem grem v službo.«

A sproščena pesniška letargija v zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je kulisa. Čez upesnjeni svet pada luč pod natančno odmerjenim kotom. Svetloba je ostra. Pesmi so, kot da bi se ravnokar prebudile iz dolgotrajnega ždenja v temi in imele prvih nekaj sekund budnosti nenavadno ostre čute. Utripajo od nedoumljivosti tega, kar jih obdaja, brez prekipevanja, norosti in zaletavosti. Živost v pesmih ima obliko mirne zbranosti, sčasoma modrosti. Oko se umirjeno sprehaja čez stvari. Odkriva prikrito bivanje, skriti red, zatrta pravila kaosa. Pesmi so odprte v življenje, polne iskrenega zanimanja zanj. Skušajo razumeti. Pomagajo si s podrobnostmi. Za svojo osnovno metodo so proglasile potrpežljivost. Njihov svetovni nazor je nezaupnica minljivi prhkosti aktualnosti.

Jano Putrle Srdić v njeni tretji zbirki zanima kultura onkraj kulture. In narava onkraj narave. Onkraj tega, kar razumemo pod naravo – obvladljiv in nadzorovan spekter življenja, zveden na zakone kemije, biologije, fizike. Pesnico zanima narava, ki je kultura, in prevratno: kultura, ki je narava. Avtorica prepoznava, da modernost (in še bolj kibernetska sodobnost) postavlja meje narave povsem na novo: pred jutranjo točo se skrivamo v avtu, a kaj je z nepredvidljivo naravo prometne konice? In ali ni nekontrolirana materija interneta podobno nepredstavljiva kot temna snov, ki predstavlja 96 odstotkov vesolja? Kako gledati na poljubnost v naravi? Neka genska mutacija pred 32.000 leti je kriva za človekovo vez z volkom, se pesnica slikovito spominja. Kje se tu narava neha in začne kultura? In kdaj je kultura tako »visoka«, kompleksna, da je ponovno narava? Razmerje med naravo in kulturo sodobnega človeka ostaja odprta dilema.

Pesničin pogled lepo zaokrožuje prepoznavanje živali kot »nemih« sogovornikov. Iz te ključne razlike med govorečimi in negovorečimi živalmi prihajajo nesluteni učinki. Volkovi, psi, ptiči, hrošči. Drevesa, (pra)gozd, micelijska mreža, nevroni. Pesem se ustavi ob gorečem kvadru lesa in se čudi. Čudi, da je, kot je, čudi temu, da karkoli je. »Narava je tema okrog Descartove misli,« preroško pravi. Narava ostaja samozadosten misterij, a hkrati podaja ključ. Dokler je bila del vsakdana naših praprednikov, je bila avtoritarni učitelj. S človekovo civilizacijsko odtujitvijo je postala elokventen sogovornik, v frustracijo vseh vpletenih odrezan od besede. A narava niso kemijske formule in biološke izpeljave, ki jo držijo na varni distanci. To izražajo pesmi: bolj kot izgubljamo stik z njo, bolj intenzivna so bližnja srečanja, bolj kot si naravo podrejamo, bolj nam skače v obraz. Najmočnejše pesmi zbirke sporočajo, da je narava vrhovni zakonodajalec kulture. 

Pod površjem upesnjenega brbota od življenja. Živa in neživa narava sta upodobljeni skozi slutnjo zatrtih sporočil, neberljivih zakonov, kaotičnega reda. Medtem zla slutnja ostaja človekova nepredvidljivost, nejasna kombinacija igrivosti in grobosti. Ob tej človekovi naravni konstituciji vzhajajo utemeljeni premisleki – prvič v slovenski poeziji tako jasno in problemsko artikulirani – do virtualnega sveta, ki je vse bolj naša prva, nič več druga narava. Pričujoča pesniška zbirka je intelektualno prepričljiv in intuitiven pesniški prispevek k nekaterim najpomembnejšim razpravam sodobnega časa, ki jih narekujejo ekologija, bioetika, biopolitika in kibernetika. 

Mojca Pišek