Druga obala

Začetek je nemara prav tako težak kot konec. A mednju se vriva drobna, nezanemarljiva razlika: če je na začetek, kot sinonim rojstva, subjekt (od)vržen brez lastne volje in zavesti, potem se v koncu, v smrti, izginotju, pozab­ljenju, minevanju, njegova prisotnost zgošča, dokler ne kulminira v nič – ali morda nov začetek. Dostojevski je nekje zapisal, da se prava narava človeka razodeva v trenutkih, ko se posameznik sooča z mejo, s prepadom, z ekstremnimi situacijami. Je sploh še kaj bolj mejnega kot zavest o končnosti, kot občutenje konca? Le tu ljudje postanejo »tako oni sami, kot niso bili nikoli prej« (Navje) in razkrivajo »vse druge pošasti med nami in v nas« (Svetloba na dnu kanjona).

Druga obala Petra Semoliča se obrača stran od njegove običajno v kramljavem tonu popisane vsakdanjosti. Pogreza se v temne vode, raziskuje robove drugih meja. Na drugo obalo naplavljeni drobci spregovorijo o bolečem razodevanju univerzalnega, a obenem tako intimnega, ekstremnega doživetja, kot je ravno občutenje končnosti. Ponekod jo imenuje smrt, in takrat privzame podobo srednjeveš­kega mrtvaškega plesa, v katerem si persone iz pesmi v pesem enakovredno podajajo roko: domišljijski liki z resničnimi obrazi, imena iz učbenikov in časopisov z naključnimi mimoidočimi, intimne zgodbe s še predobro znanimi družbenimi in zgodovinskimi katastrofami. Mrtvi plešejo s tistimi, ki so jih pustili za sabo, s tistimi, ki so ostali na tej obali, prepuščeni bolečini, preplavljeni z vprašanji. Smrt se zdi skoraj kot privilegij, lastnost živega (»če kaj ne umre, je sploh kdaj živelo«, piše v Ledenem dežju), a Semoličeve obale so mnogo bolj prostrane od tako očitnih primerjav. Pesnik raz­novrstnim doživljanjem minevanja prisluhne z enako mero senzibilnosti. Kajti druga obala ni samo podoba smrti, temveč morda tudi simbol prehajanja, prostor, »plavajoč med dvema resničnostma« (Črna vdova), iskanje in ohranjanje krhkega trenutka, ki sámo smrt suspendira. »Zdaj gledam drugo obalo,« pravi Odisej v istoimenski pesmi, obalo, ki je prav tako prostrana, kakor življenje, ki ga je pustil za sabo, le z obljubo drug(ačn)ega, še neznanega, neraziskanega bivanja. Negotovost zaživa prerašča v negotovost tam čez, tudi kot obljuba sanj, prividov, vizij, kot »ideja, ki je čakala, da se uresniči sredi menjave / svetlobe in senc« (Videc). Podobe izmišljenega sveta, med katere nenazadnje sodi tudi sam Odisej, so zamrznjene v brezčasnosti, podobno kot so Napoleon in drugi razvpiti mrtveci zapisani večnosti v svetu zgodovine in novodobnih mitov. Tudi popisi iz cikla Praznih okvirjev so svojevrstno spogledovanje z robom, kot opomin na realizacije pošasti, ki bivajo v vsakem izmed nas.

Zavest o končnosti v nekem trenutku pos­tavi pod vprašaj tudi smiselnost umetniškega ustvarjanja. Čemu graditi hiše iz besed, ko pa jih lahko od danes na jutri zalije val pozabe? Pesmi iz cikla Barve se sprehajajo skozi različne faze kreativnega procesa: umetnikovi samozavesti (»gospodar sveta si,« beremo v Risbi) je inherenten dvom v lastno početje, razraščanje neizogibnega trenutka, ko »z grozo opažaš, / da na ledu, trdem kot beton, ne puščaš niti / najmanjšega odtisa« (Antarktika, tudi pesem Astronavt), ki privede do prepričanja, da je pes­nik »izumrla vrsta ribe« (Križanka), njegovo ustvarjanje pa »sizifovo delo« (»praznina, ki te čaka, nima / oblike: horror vacui«, ibid.). Pa vendar je človek v ustvarjanju, kakor v smrti, najbolj pri-sebi, »si samo še ti, z vsem / svojim bistvom« prisoten v gesti, ki rojeva nekaj novega. Ustvarjanje kot ekstaza, krhka in kratkotrajna, »lastovka, ki se je vrnila in nam pusti, / da se za hip dotaknemo njenega perja, / rosnega od nepredstavljivih daljav« (Shotokan) – kot nekaj minljivega, in morda prav zato toliko bolj lepega.

Druga obala je izkušnja z roba, meje. Je popis konca, ki se rokuje z novim začetkom, se spogleduje z drugo obalo, z zbirko drugačnih pesmi. Kot dokaz, da vsak zaključek nosi v sebi zmeraj že napoved preporoda.

Ana Geršak

Naročite svoj izvod