Postopoma zapuščati Misantropolis

Po dveh izmed najvišjih slovenskih priznanjih, ki jih je Davorin Lenko prejel za roman (kresnik in kritiško sito za prvenec Telesa v temi), bi človek pomislil, da se ni posebno lahko spraviti k pisanju in objavi naslednje knjige, saj so pritiski uspeha znani po tem, da zlahka povzročijo blokado. Toda o Lenkovih stiskah pisanja ne vem ničesar, vsekakor pa se morebitna blokada ne pozna pulsirajoči zbirki zgodb, ki jo držite v rokah. Ta ni v ničemer literarni polizdelek, zaustavljen v razvoju, nasprotno: gre za precizno izrisane zgodbe prebujenih junakov, ki živost iščejo tam, kjer še obstajajo cone nedoumljivega in neponarejenega – v telesnosti in telesih, s pomočjo njih pa v drugih bitjih.

Lenko je obsesivec, ki ga kdo ve kakšna sila (morda radovednost, morda notranji demoni, najverjetneje pa preplet obojega) poganja, da gre v pisanju do konca, da pogleda za zaveso, ali – natančneje – pod rjuhe: zanimajo ga telesa v svoji naravnosti, takšna, kot so, ko se ne trudijo biti všečna. Obseden je z vonjavami, podobami, vsakovrstnimi oblikami in stanji teles. Zato so to telesa, ki so celulitasta, kosmata, stara, debela, a tudi mehka in elegantna, noseča, smrdeča, utrujena, posiljena, ljubljena v jutru, skratka – docela živa in povsem razgaljena. Ob tem se ne razgaljajo zato, da bi dosegla efekt šoka, temveč da bi s svojo nežno surovostjo prodrla do drugih teles, do bližine in z njo do pristne intime.

O delovanju teles, predvsem o spolnosti, še vedno vemo zelo malo, kar je bržkone dodaten razlog za Lenkovo radovednost: gre za področje, po katerem nas vodi kombinacija živalskih nagonov (»Nekateri moški niso sposobni nuditi drugega, kot nalet bika.«) in slasti po življenju, zadušene pod spiskom družbeno vcepljenih norm, ki jih Lenko s svojim brezkompromisnim pisanjem uspešno razdira. V svojem osvetljevanju telesnosti je v slovenskem literarnem prostoru svojevrsten unikum. Ob tradiciji starejših avtorjev, katerih knjige bi lahko brali kot navodila za teptanje ženske, v najboljšem primeru pa kot poetično nežnost, skozi katero želijo izpasti lepi predvsem avtorji sami, Lenkota telesa, spoli in spolnost zares zanimajo. 

Nekakšno paralelo pisateljski nuji po raziskovanju teles najdemo v Zbiratelju, posebnežu, ki nabira in proučuje zavržene kondome (torej tisto, kar je umaknjeno našim pogledom) in v njih išče sledi tujih zgodb krvavenja in izlivanja. Ali pa nemara v voajerju, ki skozi okno opazuje tolsto žensko, kako v sosednjem bloku hlasta po življenju – najsi gre za ekscesno uživanje hrane, divje predajanje masturbiranju ali za začetek novega življenja, ki akumulira vso to energijo. Lenko je ves čas v iskanju pris(o)tnosti, ki bi potrdila obstoj človeka.

Ob tem so njegovi junaki, kot sugerirata tudi naslov in uvodni stavek zbirke (»Svoboda ni stanje, temveč proces.«), ves čas na poti, ki pa ni najbolj jasno izrisana. Vsekakor niso namenjeni h kakšnim konkretnim geografskim lokacijam ali življenjskim ciljem, pač pa se premikajo v skladu z nujo po bližini ali razdalji: potujejo k sebi, kot denimo študentka, ki iz zlaganosti pobezlja v umirjanje s sabo, ali pa potujejo stran od sebe in stran od preteklosti, kot denimo svetovni popotnik iz zadnje zgodbe v zbirki. Junakoma je skupno, da se na tej poti ne ustavita na sredi, temveč gresta v iskanju ali izgubljanju samega sebe do konca.

Če je na eni strani Postopoma zapuščati Misantropolis nekakšen sinonim za iskanje poti drug k drugemu, je po drugi težko dognati, kam je Lenko kot avtor namenjen, kam ga bodo njegove obsesije še pripeljale, toda vsekakor je jasno dvoje: da je Lenko ves čas na poti in da je tudi s pričujočo zbirko ponudil vse razloge, da mu na njej sledimo.

Dijana Matković

Naročite svoj izvod