Vmes

Zbirka Barbare Korun Vmes je nekakšen potopisni dnevnik pesnice, saj naslovi posameznih pesmi večinoma določajo kraj potovanja (po Sloveniji, Evropi, Ameriki in celo Indiji) ter občasno tudi čas zabeležene situacije, a zapisovalka namesto zaporedju poti sledi notranji, problemski dinamiki. Ta se zgosti v časovno-prostorskem vmes, v minljivem, a nagovarjajočem trenutku, ki je na poti opaznejši in spodbuja na hitrico, polskrito ilegalno poročilo, kot je to pesniško ustvarjanje opredeljeno v eni od pesmi. Njegova »nelegalnost« je pravzaprav subverzivnost, s katero spodkopava družbeno sprejemljiv pogled na sodobni svet in seže prek varne neosebnosti v osebno ranljivost; v preizpraševanje o (lastni) eksistenci v njeni telesno-duhovni, a nič manj tudi osebno-družbeni celovitosti. Pesniška govorka je pozorna opazovalka, občutljiva predvsem za tiste podobe sodobne družbe (izpisane dinamično, plastično, z občutkom za zumirane detajle), ki razkrivajo neustrezne pojave ali jih – zločine in nedojemljive podlosti – kot družbena laž še pogosteje prikrivajo. Se nam koščki stvarnosti / kot trske zadrejo pod nohte? se sprašuje v razbolelosti, ki jo poglabljajo občutja lastne in tuje osamljenosti, brezpomenskosti, čustvene ter duhovne izpraznjenosti, brezdomstva, tujstva, tesnobnosti, strahu, tudi zaradi negotovega, nezagotovljenega osnovnega preživetja. Občasno sprejme svojo nepopolno, nedokončano eksistenco in se za trenutek počuti nepokončljiva ali pa ljubezenski objem omejenost bivanja razpre v radostni preplet z življenjem narave. Vendar se hitro vrne zavest, da je vmes. Da je še kako vpletena v družbeno realnost, ki s svojo simbolno in dejansko sprevrženostjo duši posameznika. Etični občutek odgovornosti za drugega (depriviligiranega, z družbenega roba, pa tudi za živali, drevesa, skratka za vse brez lastnega glasu) jo spravlja v osebno dilemo, ali je lahko srečna kljub zavedanju sokrivde pri nesreči drugih. In čeprav kot bitje narave – v smislu mota zbirke Nečloveško je osnovni kontekst človeške eksistence – oblikuje zavest o kar prvinski pravici do sreče vsakogar, ima pesnica družbeno eksistenco posameznika dejansko za njegovo u-strojitev, s katero postane del neosebnega, potrošniško hedonističnega, a zato nič manj morilskega družbenega u-stroja. Temu se upira kot človek (v begunskem centru zaznamovana z izkušnjo globoko prvinskega vonja po ljudeh), kot ženska (najbolj skrajno, izzivalno z likom Medeje) in kot pesnica (z nasprotovanjem urejenemu, udružbenemu jeziku). A to jo privede do dvoma o kakršnikoli zmožnosti pričevanja v jeziku. In vendar v zaključni pesmi določi namen (lastne) poezije in jo s tem osmišlja: zmore zlo napraviti vidno. S te jasne (etične) pozicije se pesnica napoti k sestavljanju prenovljenega jezika, s katerim se sicer za resnico še vedno mora boriti, a jo vendar najde: kot ozaveščujočo pesniško resnico, ki stvarem šele daje obliko, / dejanjem pomen. K tej resnici je napoten tudi vsak bralec.

Vita Žerjal Pavlin