Dihaj

Ne bi nas mogel vsakdo, ki bi poskušal – tako brezskrbno, lahkotno in preprosto, kot počne Tone Škrjanec – uporabiti prvoosebnost »sedenja in gledanja«, tako prepričljivo zavesti v izročilo. Nikakor ne. Ni dolgo tega, ko smo se v tej zvezi spraševali in skušali celo dokazovati, da je Tone Škrjanec naše gore pesnik, podobno kot je škrjanec ptič pevec z naših polj. S tem ni bila mišljena nekakšna samoumevnost tega, kar pač nekdo je, temveč doumevanje vzrokov (ne)poznavanja te danosti. 

Za pesnike nasploh velja, da imajo radi tisto, česar ne poznajo. To pa bi težko trdili za večino zmedenih in zavedenih državljanov. Pesniki s(m)o pač tisto, kar večini ljudi ne bo nikoli poznano. Tudi če so že kdaj slišali za ta nenavadni samostojni »poklic«, ga niso zares dojeli kot sedenje v pozabi in gledanje v prazn(in)o. Prej so ga imeli za nekaj, o čemer so že nekje nekaj slišali in kar jim je nekako znano, čeprav v resnici nimajo pojma, kaj je to. 

Ni si težko predstavljati, da bi kakemu mizarju laže razložili, kaj je poezija in kako se jo dela, kot pa bančnemu uslužbencu ali zavarovalniškemu agentu. Mizar bo hitro razumel, kaj pomeni obrt, z malo sreče pa tudi primerjavo s Platonovo idejo mize. Tudi med bančnimi uslužbenci in zavarovalnimi agenti so brez dvoma takšni, ki berejo pesmi ali jih celo pišejo. Spomnimo se samo Bankirja anarhista ali pa Wallacea Stevensa. 

No, Tone Škrjanec zagotovo ne spada v konzervativni del populacije. Demokracijo vidi podobno, kot jo je, z zanosom sebe v središču, opisoval ameriški romantični bard Walt Whitman. Ta pesnik prostega verza je brez dvoma njegov prvi pravi tuji prednik, ki ga poznamo. Ob upoštevanju vsega, kar ju loči in kar nam ostaja neznano. S pomembno opombo, da je razširjena deželica Slovenija, kjer največ časa preživi avtor Nožev, Bakra in Kože, značilno postsocialistična in poznokapitalistična družbica, jadransko otočkasta (na stotine malih otokov raztreščena) in domala tipično podalpska (skalovita in poraščena z mahom). Pa tudi tišja. Manj v nebo vpijoča. 

To so torej osnovne koordinate, ki jih potrebujemo, ko se odpravimo v gore tega našega pesnika ali samo na njegovo širno morje. S seboj moramo vzeti še telo in meso, kajti brez tega ne bomo prišli daleč. Tudi kaj opojnega ne bi škodilo, če smo že pri tem. Dihati je treba in včasih tudi sopihati. To predstavlja velik del skrivnosti, ki pa vendar ni vse. Skrivnost je tako skrivnostna ravno zato, ker je vedno še malo ostane. Še malo za drugič. Še malo za potem.

***

Ali drugače povedano: pesništvo avtorja zbirke pesmi Dihaj je že od svojih zgodnjih objav prepoznavno in od vsega začetka izdelano, saj je Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko izdal razmeroma pozno, proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ni skrivnost, da si je avtor prvenca Blues zamaha na izviren in samosvoj način prisvojil poezijo ameriških bitniških avtorjev, ki jo je prevajal že v sedemdesetih letih. Poleg tega je pisal haikuje, saj se je navduševal nad poezijo z Daljnega vzhoda. Njegove najnovejše pesmi, še vedno, v svojem značilnem tonu in pogovornem idiomu pripovedujejo o čudnih vsakdanjostih, o majhnih, trenutkastih in mimobežnih, vendar še kako pomembnih »osebnih stvareh«. Pesniški svet, ki ga ustvarja Škrjanec, je, v svoji prvoosebni danosti, ravno toliko domačen in skromen, da nas lahko zavede, ko že mislimo, da smo se vanj lepo namestili in mu prišli do konca. In nas spet preseneti.

Primož Čučnik