Podtoni

Če so Podtoni najbolj mrakobna zbirka Novice Novakovića (1965) doslej, še ne pomeni, da se pesnik v njej oddaljuje od igrive harmonije svoje poetike. Zdi se zgolj, da je v svoji novi knjigi naposled našel moč, da »slečen samega sebe in s polomljenimi kostmi. z drobci stekla v očeh« dokončno razgrne ranljivost, ki sicer v bolj vitalističnih variacijah odzvanja že v njegovih sedmih poprejšnjih zbirkah. Izpustimo zadnjo, imenovano XXI, v kateri je v iskanju izgubljenega, izžetega veka mikrofon predal manifestativnemu orkestru za občo etiko. Podtoni zvenijo obenem kot kontrapunkt in logično nadaljevanje njegovih Rumena, zelena, modra, rjava in Majhne stvari, prav z njima je namreč postalo neizpodbitno, da Novakovićevemu loku najbolj ustreza lega, kjer se je mogoče z žimo karseda neposredno zakopati v človeško intimo.

Njegov lirski subjekt, od daleč »čisto običajen«, se tokrat torej ne profilira s hudomušno radostjo, ampak se hote uglašuje na pocinkane lobanje, plesnive kleti in lepljivo smolo. Njegova pot je posuta s kosi zarjavelih verig. A njegovo tonaliteto še (pre)poznamo. Še stoji »nekoliko sramežljivo«, preden že naslednji trenutek »predrzno stopi v igro«. »še vedno obožujem Ramonse,« navrže kot že v nekaterih zgodnejših, bolj rokerskih delih. Le da ga je zdaj – »enainpetdeset let že prenašam nahrbtnik, ki je čedalje težji« – strah, da bi začel pozabljati, da bi obtičal, da bi se kot begunci zataknil na strganem zemljevidu. »Menjam vse knjige za malo zraka,« ga duši. Poskuša raztrgati nahrbtnik, ker je pretežek. »ni šlo.«

Sprva ne gre tudi zaradi obsodbe na osamelost, v Podtonih se namreč Novakovićev subjekt prvič tako vztrajno razseljuje iz dvojine v ednino, medtem ko zvok para par. »ko se rodiš, ni zraven nobenih navodil. nekako se naučiš uporabljati samega sebe,« zapiše pesnik, ko se stoično podaja na oder v vlogi solista, ki je dobro znano (samo)ironijo in hudomušnost tokrat odložil že za kulisami. In brez osnovne tonske lestvice ga nemara pušča celo zaveznica poezija – grlo se namreč že razpre, toda glas se prelomi, še tišina obmolkne.

Tokrat je manj očitno, da se rešitev – kot vselej pri Novakoviću – skriva v majhnih, ne velikih stvareh. »poslušam čričke in čakam, da odideš. ter se vrneš.« Nič več kot to ni potrebno zapisati med notno gradivo. Ritem spet poskoči, ko avtor vriše erotične ključe, ki ključno zaznamujejo večino njegovih najboljših melodij. Omogočajo regeneracijo lirskega subjekta, ki motivacije za nov nastop ne išče v slabih izkušnjah preteklosti in njenih trdnih dokazih, temveč v veri. »ko si ob meni, verjamem,« se je v vsaki zbirki znova pripravljen predati (njeni) glasbi. »oblika tvojih prsi je merilo, ki potrjuje, da je svet še vedno svet.«

In navsezadnje domnevi, da Podtoni krutim akordom navkljub nikoli niso mogli biti namenjeni izgubi vere v medčloveško povezanost, pritrjuje tudi pesnikova volja do nove glasbene improvizacije. Jakost narekujejo njegovi najnovejši zbirki štirje cikli, imenovani po uveljavljenih napotkih glasbenikom pri igranju (srednje glasno, živahno in prijetno, …) in sklepnem refrenskem all together now, vsak od njih pa je določen še z dvanajstimi pesmimi, sestavljenimi iz dveh štirivrstičnic. Kar Novakovićevih bralcev ne preseneti, saj je avtor že večkrat uspešno soočil občutja sodobnega subjekta s tradicionalno, celo rimano pesniško formo, da bi z izzvanim neskladjem angažirano opozoril na brezbrižnost, ki dirigira naši družbi. »ko se prikaže pot, se zasliši glasba.« Še prej zazvenijo podtoni.

Maja Šučur

Naročite svoj izvod