Srednja leta

Aleš Mustar svojo drugo pesniško zbirko odpre z verzi »Il faut cultiver notre jardin,/ bi rada rekla mati, / a se nikoli ni naučila francosko,« z verzi, ki očrtajo polje njegovega tokratnega pesniškega izrekanja. 

Srednja leta so dokument napora, da bi si subjekt in liki, ki jih srečamo v pesmih, izborili pravico do mirnega kotička v svetu, intimnega prostora svobode, kar pa jim vedno znova spodleti – ali zaradi neznanja francoščine ali zaradi bolezni ali zaradi pritiska let in tradicije ali, če ne predvsem, zaradi sveta, ki postaja vse bolj »nenormalen« (Ob Ljubljanici). In vendar Mustarjeva poezija ni žalostinka za minulim svetom, čeprav se njegovih novih pesmi pogosto drži pridih nostalgije in melanholije, ki pa nikoli, in to je treba poudariti, ne ostajata nereflektirani, ampak je tako rekoč nujnost, izvirajoča iz razlike, ki se na motivni ravni lahko kaže kot razlika med bogatimi in revnimi, begunci in turisti, zdravim in bolnim telesom, spomini in sedanjostjo, na ravni ureditve pa kot razlika med Tu in Tam, kot se imenujeta prva dva razdelka v knjigi, ter med tuzemskim in Nikjer, kot je naslov zadnjemu razdelku.

Poezija, resnična poezija, je vedno protigovor in to tudi takrat, ko je na prvi pogled ali prvo branje razumljiva. Mustarjeve pesmi so razumljive – raje kot na zaumnost in eliptičnost prisegajo na neposrednost in neredko, in v tem v precejšnji meri odstopajo od večine sočasnega pesništva, na čustveno zaznamovan govor. Tu Mustar hodi po tenki meji, ki loči osebno pesem od zasebne pesmi, vedno v nevarnosti, da bi zdrsnil v razčustvovanost, toda vedno znova se temu tudi uspešno izogne. Kajti individualnost njegove pesniške govorice leži v niansah in kolikor pesnik jemlje za svoje izhodišče vsakdanjo govorico, v tolikšni meri se tudi oddaljuje od nje, bodisi s pomočjo različnih pesniških figur, bodisi z uporabo reminiscenc, še bolj pa tam in takrat, ko znane, splošne izreke parafrazira in ironizira – ja, Aleš Mustar je tudi v tej zbirki mojster ironije – pa naj gre za pregovore ali za splošnosti, povezane z zdravjem in pravilnim načinom življenja, ki nam jih dnevno servirajo mediji, medicina in različni novodobni guruji, in tudi takrat, ko se zateče v molitev in se njegova poezija odpre presežnemu. 

Zapisal sem, da doživljam Mustarjeve nove pesmi kot nujnost in to se nemara najlepše vidi v pesnikovi odločitvi za družbeni angažma; odločitev za družbeni angažma ne predhodi pesmim, tu nismo priča programski poeziji, ampak izrašča iz njih in kot takšen postane njihov konstitutivni del. Hkrati pa tudi družbeni angažma, tako kot nostalgijo in melanholijo, Mustar podvrže pesniškemu premisleku, vzpostavi do njega potrebno razdaljo, neredko prav s pomočjo ironije: »Kot vsaka tekmovalka na lepotnem tekmovanju / si želim edinole, da bi zavladal mir. / Dobesedno!« (Za koga in za kaj?). Tudi zato so te pesmi večplastne in nam nudijo veliko načinov branja, interpretacij.

Srednja leta se dotaknejo mnogih tem, a vendarle so predvsem zbirka pesmi o srednjih letih, in sicer tako o avtorjevih kot tudi o srednjih letih sveta, v katerem iščemo primeren prostor za svoj vrt. Je trpka, tragična, a mestoma lepa in tragikomična »pripoved« o nekem vmesnem času, ki ga živimo, je »pripoved« o razlikah in »pripoved«, ki izvira iz razlik, tako iz tistih bolečih, ki nas obdajajo in ki smo jih deležni, kot tudi iz čisto pesniških: vir te poezije morda ne leži toliko v razliki med hotenim in udejanjenim, kot v razliki med vsakdanjo in pesnikovo govorico. Namreč kolikor te pesmi upesnjujejo svet, toliko so tudi same po sebi svet – svoj in nov. 

Peter Semolič

Naročite svoj izvod