Tisoč osemdeset stopinj

Iz resnice se rojeva, / pravi Victor Jara, / vsakič nova pesem. Saj drugače ni mogoče pesniti. A ne zadovoljimo se prehitro. To, kar se zdi jasno in neposredno ter zadene tarčo v srce, je tudi malce zamaknjeno, za droben člen netočno, za drobno razpoko odbito, za še eno natančnejšo razpoko potisnjeno vstran, kakor bi besede preverjale mojo pozornost, ker se tukaj odpira nov horizont, ki ga ne opazim takoj, ampak šele v naslednjih vrsticah, za nazaj, ko nenadoma izgubim nit in se moram vrniti ter zaviti drugam, stopiti v povsem drugačni ravnini. Ne gre za metafizične, abstraktne pokrajine, nasprotno, na teh mestih pesem zavije v samo realnost, fizično, zgodaj zjutraj, razpoka prelomi mrtvico, vrne v glavni tok, na začetek, ki ga tam, kjer smo začeli, ni več, nikoli več takšen, kakršen je bil. Ampak agregat se ne izključi, teče, odprt, nekje že čaka nova nepričakovana stopinja, druga, povsem druga, strategemi se ne ponavljajo, nima smisla posploševati kakšnih modrih obrazcev, fiksirati pomene ali jih slogovno opredeliti, jih usvojene pomesti pod mizo zadovoljstva, da smo odkrili in pobrali jedrni kamen modrosti. Nič ne omogoča branje zaključiti in vreči preostanek v koš, pesem še zdaleč ni pokonzumirana, ni mogoče popustiti v nepotrpežljivem branju, dvigniti roke nad tem, kar zahtevajo pesmi. To ni poe­zija za konzum, za dekoracijo, tu ni nič potrošnega, ko bi stari model zamenjali z novim, ali vsaj z njegovim videzom. Od bralke se zahteva previdnost in pozornost, ne samo glede pesmi, naj poudarim, da bralke ne vrže ven, ji obrne hrbta, to ni koš za nihilistične smeti, to ni zabavišče za podljudi, za ljudi na povodcih, tu se stopa v dialog z drugačno človeško populacijo, tu si naša, ali pa si obnemogla vegetirajoča bilka na geriatričnem oddelku za ljudi vseh starosti. Tu čez pa iskreč smeh, luciden, zadetki v srce, bistre glave, modeli z notranjo svobodo. Kot zapisano, nekaj poči v jeziku, udari sunek lastne svobode, naravnost, brez kupčevanja ali menjalnih mahinacij, nič zakritega, kar naj bi doletelo izbranca izza onih zastorov, ki jih neki umetnik iz vitrine kaže kot veliko skrivnost, ki se bo zdaj zdaj odstrla. Kot veliki projekt Umetnosti in Poezije. Obratno, veliki ognjeni izbruh lave, vsekakor nekaj antološkega iz antologije zelo redkih avtoric, izven na odprtem, v srcu bitk.

Iztok Osojnik