Oder za gluhe

»Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert,« so udarni verzi, ki že sami po sebi zajemajo eno od tragičnih resničnosti modernega časa. Torej časa, ko oder zavzame gneča ljudi, pod njim pa se znajde nabor redkih posameznikov, saj večina ostaja zunaj. Nezainteresirana, neganjena, poreklamljena. Oder alternative ali alternativa (literarna, glasbena, splošno umetniška) sama ni več tisto, kar je bila v času besnenja bendov kot so Otroci socializma. Ni več revolucija, ki bi zvesto služila svojim idealom. Scenaštvo kot sistemska posledica je postalo sprejemljiva norma in grupacije brez vsebinskega podtona so del alternativne resničnosti. Pesniški prvenec Maje Miloševič, ki smo jo do zdaj poznali predvsem po objavah v literarnih revijah (Mentor, Dialogi, Apokalipsa, Literatura), kot finalistko natečaja revije Mentor Urška (2014) in kot aktivno članico uredništva umetniške platforme IGNOR, vrača vsebinskost na dnevni red pesniškega ubesedovanja, predvsem zaradi avtoričinega razumevanja kompleksnosti sodobnih časov in zaradi zmožnosti preseganja navideznih mej, ki temeljijo v osnovi na predsodkih. Vendar pa bi bila redukcija zbirke zgolj na komentar javne, družbene, alternativne sfere nezadostna, saj gre v osnovi za avtoričin intimni popis življenjskega izkustva v iskanju lastne identitete in pripadnosti v svetu obsesivne »normalnosti«, ki z odporom sprejema tisto, kar je drugačno – in kjer je »nenormalno« podvrženo procesom preoblikovanja. Gre torej za pesniško osvobajanje. 

Pojmovanje drugačnosti (kot bolezni fizične in psihične narave) je v zbirki ključnega pomena, saj se pesniški glasovi, ki jih beremo, neprestano borijo za obstoj. Poudarek je potreben na množinskosti pesniških glasov, saj gre aktivno za vsaj dva enakovredna glasova (v resnici jih je več), moškega in ženskega, ki se v različnih psiholoških stanjih in na različnih osebnostnih razvojnih stopnjah medsebojno spuščata v pesniško dialogiziranje. Spet smo na območju preseganja, saj avtorica spretno briše meje konvencionalnega binarnega modela deljenja spolov in v svoji poeziji spregovori o pripadnosti lastni identiteti, ki presega družbeno sprejemljive oblike predispozicije telesa kot merila za ločevanje. Ker zbirko bogati pester nabor referenc, lahko avtorica v pesniško dialogiziranje medbesedilno vključi tudi Srečka Kosovela, Braneta Bitenca in Đornato ter jih poveže v smiselno celoto. Konceptualni diskurz zbirke, ki je tematsko razdeljena na več ciklov, se z intimnega polja razširi na javno in proti koncu spet vrne v zasebno. Zato je zbirko nemogoče zapredalčkati v ločene oddelke (po možnosti večnadstropne) klasičnih literarnih oznak kot so »družbenokritična«, »osebnoizpovedna« ali »refleksivnoimpresionistična«, saj pesniški jezik avtorice večplastno zajame vse te pojme. 

Kaj je v resnici oder in kdo na njem nastopa? Kdo nam skozi poezijo pripoveduje življenjske zgodbe? Simbolika v zbirki Oder za gluhe je močna in ponuja več nivojev interpretacij, zato površni odgovori niso možni. Vsekakor pa v zgodbah igrata poezija in glasba nadvse pomembno vlogo – na trnovi poti do osnovnega občutka človeške pripadnosti, ki je v prvi vrsti zvestost samemu sebi.

Domen Slovinić

Naročite svoj izvod