Krog

Druga pesniška zbirka Kaje Teržan z naslovom Krog simbolizira večno iskanje, spominjanje in brskanje po lirskem subjektu. Ta oroboros, ki neprestano grize, kragulj, ki ne preneha kljuvati, ples v krogu, v katerem avtorica največkrat ostaja sama – ali izstopi ali jo nekako izrinejo drugi. To lovljenje drugih in samega sebe neprestano tolče in bije boje, ki jim lirski subjekt nikoli ne (z)more ubežati.

Kroženje, utečeno gibanje, ki je na trenutke dušeče, je tako najti povsod: tako v naravi, ki je spretno in v detajlih izrisana predvsem z asociativnim nizanjem miniaturnih drobcev npr. kapljic, ki spominjajo na listje, ki tudi menjava barve, kot tudi v medosebnih odnosih, pri ljudeh, ki te več ne potrebujejo ne v uradnem kot tudi ne osebnem okolju. In v odhajanju tistih, ki jih imaš rad, a so umrli, ko si bila še otrok, kar naenkrat, proti svoji volji. Smrt, odpustitev z delovnega mesta, oddaljitve, razhodi − družinski, ljubezenski, prijateljski − in izgube najljubših reči se v pesmi Ne moreš izgubiti, česar nimaš, a vseeno razkrijejo kot odgovor na pesem Elizabeth Bishop One art (Ena umetnost). A ostane spomin, nostalgija, ki te popelje v otroštvo, med delčke, kot so krokodilje ščipalke, med kocke čokoladnih napolitank in igre, ko so otroci še lahko prijemali zemljo – te nežne scene nevsiljivo pričajo o avtoričini spretnosti prikazovanja povsem banalnih prizorov, ki se spremenijo v najlepše spomine in presežejo reklame za retro dneve. A je tudi svetlejši krogotok, v Preslikavah, ki na tihi način opeva lepoto novega življenja: »Iztisnjen meh kot iztisnjeno poletno jutro / z opoldansko uro zadoni čez morje;«. 

Pesmim, ki so najpogosteje pisane v prozi in obsežnih kiticah, je po tematiki skupna predvsem eksistencialna stiska, ki jo avtorica uduši s samosvojo ironijo, ki lahko z enim samim stavkom pretrga sicer še tako pretresljiva dejstva žensk mater samohranilk v pesmi Izročilo: »Ženska, / ki je mati, a ni žena, ker je bila moškemu / všeč ideja, ne pa praksa,« in spregovori o psihičnem nasilju, prevečkrat rečenem kar Verbalni obračun. A še bolj krut je spopad med samimi ženskami v materinskem domu – in zopet se pokaže hierarhija močnejše, ki se pojavlja povsod, tudi še med tako ranljivimi skupinami.

Lirski subjekt je kot pohajkovalka, ki še vedno opazuje ljudi, a v pesmi vse manj vpleta opazke njihovih situacij, kot jih je v prvencu Delta, ki je bil nominiran za Veronikino nagrado, a se od njih vedno bolj distancira, približa se jim le na trenutke. Sedaj je subjekt kot brezdomka, pri presihajočem jezeru, ob slapu, ki se edini ne vrača nazaj, ob obrobju polja, kamor tako kot ona tudi drugi prihajajo bistrit in poglabljat svoje misli. Ta opazovalka sedaj občuduje predvsem lepoto oblakov (včasih to naredi s strahom, da si vzame čas zase in ne za otroka), valovanje resja, razžarenje ruja – ti trenutki razblinjajo tesnobo, ki jo doživlja zaradi ljudi, ki vedno bolj postajo tuji in odljudni. 

Avtoričina posebnost je tudi prelamljanje in prenavljanje že znanih rečenic, kot npr. »Dnevi so kratki, želje pa dolge,« in spreminjanje že znanih literarnih naslovov: Izkušnja v avgustu, Stari oče v avgustu. Pojavijo se tudi motivi iz likovne umetnosti, kot npr. konji, slikarja Noldeja.

Pesmi bi lahko povzeli z avtoričinim vprašanjem: »Kje se začnem in kje končam?« To samoizpraševanje, ki ni nikdar zaključeno, je polno najrazličnejših lis, ki zaznamujejo in so nenehno gibalo, da subjekt ne pristane v kalupu, v katerega se niti ne želi ukoreniniti.

Tonja Jelen