Abeceda majhnih zgodb

Pesnik se razkrije skozi poezijo, ne kot ideja, dandanes niti ne več kot pesniški izraz. V esenci ustvarjanja so poezija, pisalo in pesnik eno, združeni v iskanju ravnotežja med intonacijo duha in čustev. Med njimi se odvija drzna, neizbežna dinamika, v kateri je pesnik tankočuten prehod med resničnostjo in sanjami. Navedeno velja za pisavo Ivane Komel, ki nas prepriča s svojstveno neposrednostjo, nepopustljivo bojevitostjo in senzibilnostjo. Pesničin tisočkrat predihan zrak se v njeni poeziji transformira v živ, avtentičen jezik, ki raste iz globoke občutljivosti do sveta in besede. S preciznimi verzi vzpostavlja intimni dialog s sleherno razpoko življenja in neprizanesljivo odstira temne fragmente človekovega vsakdanjika, njegovih izjalovljenih sanj in družbene izumetničenosti. Zato njeno pisanje ni niti všečno niti obzirno do bralca, kot ni konvencionalen njen slog ubesedovanja.

Abeceda majhnih zgodb je zbirka, ki nas vrača k temeljnemu in poziva k poslušanju človekove biti. Ta se nepretenciozno in subtilno lomi od »črke« do »črke«, skozi sleherni val življenja: »Tudi telo se kruši z leti.« V procesu ničenja se avtorica rešuje z ognjevito in neizprosno pisavo. Z njo bralca ne vabi, ne boža, kar bi ob »abecedi« in »majhnih zgodbah« sicer pričakovali. Otvoritvena pesem pahne bralca v krik, v mraz in krč. Varni pesniški zidovi so zrušeni v začetnih korakih. Človek, ki je ob rojstvu vržen v družbena razmerja, se zave, da je obljuba o svobodi laž. V neizogibnem samorazkritju ne gre zgolj za soočenje z iluzijami, strahovi in bolečino človeštva, saj lirski subjekt niti nima več kaj izgubiti. Pesnica se sooča z »abecedo« človeškega bivanja, ki ga pišejo na videz nepomembne zgodbe »drobnega« človeka. V svojih notranjih bojih vzdržuje kondicijo in išče smisel bivanja, ki se razkriva skozi spoznanje o minljivosti.

Ivana Komel v Abecedi majhnih zgodb avtentično raziskuje neposrednost pesniškega izraza in ga privede do najvišje točke, kar sicer poznamo že iz njenih prejšnjih pesniških zbirk. Na njegovem vrhu se sprehodi in spretno poigra s (samo)ironijo, zna se ponorčevati iz lastne sence, človeške naivnosti in zaslepljenosti. Ob vsem tem pa iz njene poezije diha nepokvarjenost otroškega duha, ki pesnico navkljub sesutim idealom, nosi proti prihodnosti: »Zbudila se je na trdi žimnici / in točno vedela, / da je resničnost / drugačna od sanj.« »… in vsi tisti atomi razpadejo v / udrtino v času in prostoru. // Razpadejo v fragmente spominov, / v nekaj nepomembnih zgodb, / ki se bodo s časom // razgubile in / izginile v nič.«

Glorjana Veber

Naročite svoj izvod