Hladne zgodbe

Leta 1912 rojeni Virgilio Piñera velja za enega najbolj samosvojih latinskoameriških avtorjev, ki je vplival na vrsto sodobnikov. Najprej se je proslavil kot pesnik, istega leta, kot je izšla njegova prva pesniška zbirka Furije (Las furias, 1941), je napisal tudi svojo prvo dramo Electra Garrigó, ki po mnenju mnogih kritikov zaznamuje vstop kubanske dramatike v moderno dramo. Leta 1942 je začel izdajati revijo Poeta, v kateri je v zadnji številki revije izšla njegova pesnitev Teža otoka (La isla en peso), eno temeljnih besedil kubanske literature 20. stoletja. 

Za Virgilia Piñero je bilo med letoma 1946 in 1958 odločilno potovanje in bivanje v Buenos Airesu, kjer je navezal stike z najpomembnejšimi argentinskimi in drugimi avtorji, še posebej z Witoldom Gombrowiczem, in začel objavljati kratke zgodbe. Leta 1956 je pri buenosaireški založbi Losada izšla njegova prva knjiga kratkih zgodb, z naslovom Hladne zgodbe (Cuentos fríos). 

Po zmagi revolucije se je vrnil na Kubo, kjer so izhajala njegova dramska in prozna besedila, pa tudi kritike. Leta 1960 so ponovno uprizorili njegovo dramo Electra Garrigó, ki sta si jo med svojim obiskom Kube ogledala tudi Jean Paul Sartre in Simone de Beauvoir. Njegov dramski opus so obogatili novi naslovi, za dramo Dva panična starca (Dos viejos pánicos) je leta 1968 prejel nagrado Casa de las Américas. Umrl je 1979 povsem marginaliziran in osamljen, mnoge njegove kratkoprozne zbirke so izšle posthumno.

Piñerovemu ustvarjanju je literarna veda nadela tudi oznako literature absurda, ki je najbolj zaznavna v njegovi dramatiki, a jo bodo bralci zlahka povezali tudi z njegovimi kratkimi zgodbami. Te močno poudarjajo absurdnost naše eksistence, ki jo motrijo v različnih situacijah in osebah, posameznikih, dvojnikih, pomnoženih podobah itd. Nagovarjajo nas s tematiziranjem uspeha in/ali neuspeha, parodirajo resničnost, tudi svojo lastno, literarno, neumorno kritizirajo ustaljene družbene vloge in norme ter izraze (tudi jezikovnega), predvsem pa preizprašujejo družbene sisteme, tudi kapitalističnega.

Kratkoprozni opus Virgilia Piñere, ki ga slovenski izbor predstavlja v enakem zaporedju kot v izdaji njegovih Zbranih zgodb (Cuentos completos, 2004), prinaša v slovenski mozaik latinskoameriške literature zelo dragocen kamenček. To so zelo samosvoja besedila, ki so doživljala nadvse različne interpretacije in recepcijo, ki jo je v prvi vrsti pogojeval njegov nekonformistični in resnicoljubni značaj brez dlake na jeziku, pa tudi njegovo večkratno disidentstvo nekatolika, homoseksualca in antikastrista. 

----

Barbara Pregelj je prevajalka, tolmačka, urednica, predavateljica in kulturna posrednica. 

Naročite svoj izvod