Oko očesu vrana

Prostor četrte pesniške zbirke Jane Putrle, Oko očesu vrana, je razsrediščen in razčlovečen1; namesto koncentričnosti ali kategorizacije (v duhu razsvetljenstva) se v njej udinja fuzijska, fluidna realnost, ki nobeni v njej bivajoči entiteti ničesar ne pripisuje – še najmanj središčnost, sidriščnost ali celo nadpostavljenost; prav v tem smislu se kaže razčlovečenost prostora, ki ga Oko očesu vrana vzpostavlja; zbirka se giba po območju k objektu orientirane ontologije (tehnologija in predmeti se v zbirki pojavljajo mimo koncepcije ločenosti »narave« in »kulture« ali celo »živega« in »neživega«) ter z občutljivostjo zasleduje logiko ne-človeškega; vse entitete v zbirki bivajo v prehajanju, v odnosnosti; nobena entiteta ne obstaja v ločenosti od vsega drugega; bivanjske izkušnje vrane, človeka, rastlin ... se spajajo skozi kemične reakcije, ki jih »človeškost« nikakor z ničemer ne ustavlja – kvečjemu se se koncept človeškosti, kakor se vrisuje skozi razsvetljensko in humanistično tradicijo, pred bralstvom raztaplja. Procesnost, komunikacija (morda »zgolj« na biokemični ali atomski ravni) in porajanje izkustev se odvijajo znotraj vsake od entitet in v njihovih interakcijah z drugimi entitetami. S tovrstnim načinom porajanja ter stalnega spreminjanja deležnikov, ki poseljujejo njen prostor

pa zbirka v sebi nosi tudi zavest o sočasnosti, o hkratnosti teh brezštevilnih procesov, izkustev, vidikov, ki v soobstajanju (in soizginjanju) tvorijo to neštetoprizmatsko realnost. Toda če se deležniki nekega prostora nenehno so-preoblikujejo, tedaj ni nobenega izkustva mogoče podati enoprizmatsko – tovrsten poskus bi predstavljal grobo hierarhizacijo, obenem pa tudi zamolčanost vseh drugih, sovisnih procesov in izkustev; s tem se najdevamo na točki pripoznanja nezmožnosti totalnega upovedovanja tako vzpostavljajoče se realnosti, saj se – če sta procesnost in komunikacija stalni – ta realnost nenehno spreminja; zbirka namesto tega upoveduje prav to lastnost, prav to stalno konstituiranje prostora zbirke in njenih deležnikov. Tkivo pesniške zbirke se tako gnete v jeziku, ki vre od premen (od enega izkustva k drugemu, od ene entitete k drugi), fragmentarnih ubeseditev ter zamolkov (ki pa ne nakazujejo konca izkustva; prej njegovo trajanje/nedokončanost). Oko očesu vrana je v tovrstni nenehni sovisnosti hkrati tudi prostor nežnosti; zbirka je razbremenjena hierarhij ter z dihajočo, odprto strukturo, z nakazovanjem te mnogoprizmatskosti bivajočnosti odpira prostor svobodnih izkustev
v nenehni, v nekem smislu tudi tolažeči bližini.

Anja Radaljac

1 Pri tem razčlovečenje kajpak ni vrednostna sodba.

Naročite svoj izvod