Samoumevno

Če sem čisto iskren, sem do večine politične poezije – oziroma do poezije, ki neposredno izraža ali odraža politična prepričanja – dokaj sumničav. Zdi se mi, da poezija najpolneje živi takrat, kadar se raztaplja v jeziku in se odpove težnji, da bi v njem nekaj neposredno povedala. Takrat ima tudi možnost zajemati celoto življenja. Najboljšim pesmim to uspe celo bolj kot velikim romanom. Nasprotno je politična poezija večinoma naravnana k politični dimenziji življenja. Prepričan sem, da ta ni edina. Še več, mišljenje, da je, je eden največjih političnih problemov našega časa.

Poezije Natalije Milovanović ne morem ne uvrstiti v tako zamišljeni red politične poezije. Pa vendar me je očarala. Med razmišljanjem o njej se k posameznim pesmim vračam večkrat in poskušam ugotoviti, kako delujejo. So tako neposredne in visoko poetične obenem. Politične in kozmične. Ekonomične in polne domišljenih podob. Zdi se mi, da je tako, ker prihajajo iz bivanjske izkušnje, ki je temeljno zaznamovana s politiko. Ne da bi si zanjo prizadevala, temveč je ta predpostavljena na vsakem koraku. V postsocialističnem stanju permanentne krize se politika pije z mlekom. Dvojezična izkušnja v prav tem zapletenem prostoru in času vse skupaj le še zapečati. Zato pesmi ne rabijo veliko metaforike. Fizični prostor je tako prepleten s simbolnim, da že omemba sonca, ki v pravem trenutku posije na pravem kraju, dosega učinek metafore. V takšnem prostoru vsaka gesta nekaj pomeni, družbeno življenje pa je prav takšna uganka kot življenje ali smrt ali ljubezen ali vesolje.

V prvencu Natalije Milovanović tudi ne srečamo veliko zagrenjenosti. Dosti ironije in kanček cinizma, da, vendar ne narcisističnega besa, ki ga pogosto imamo za angažiranost. Natalija Milovanović se izogne klišejem aganžiranosti in samozavestno stopa v tradicijo tiste najžlahtnejše politične poezije, ki jo predstavljajo denimo Adrienne Rich, Langston Hughes, Mahmud Darviš …

Ta samozavest je v prvi vrsti opazna na ravni oblike. Pesnica obvlada svojo snov; svoje verze in njihovo dolžino, ritem besed v jeziku, ki ni njen edini, kitice, dinamiko podobe. Zaradi vsega tega mislim, da imate v rokah prvenec, ki bo odjeknil, in pesniško zbirko, ki ima pred seboj še dolgo in zanimivo pot.

Muanis Sinanović

Naročite svoj izvod