Nekoč bom imela čas

Če je prvenec Delta obetal (ra)zlivanje, Krog zasledoval sidrišče, je tretja zbirka Kaje Teržan vsa v iskanju (izgubljenega) časa. Naslov pa ne sme prehitro zavesti v sklepanje o časovni stiski sodobnega človeka, ženske, samohranilke, saj pesnica te kategorije ne razume le v banalnosti vsakdana, temveč ga kot teorija relativnosti spaja s prostorom, tega pa s telesom, ki ostaja v jedru njenega raziskovanja. Odnos med časom in prostorom je v zbirki ključen, precej zapleten, zlasti pa pretesen, zato ju skuša razdružiti, da bi vsaj ena razsežnost postala obvladljiva, nemara celo pomirljiva. Poguben se zdi zlasti učinek (preteklega) časa na prostor (telo), ki se tokrat izrazito ponotranja. Če se je zlasti v Krogu prepišno telo izpovedovalke obračalo navzven, širilo v naravo in njene prvine, se zdaj obrača navznoter, kjer (protislovno) v lastni notranjosti išče stik s svetom: »Moj odnos do telesa / je moj odnos do sveta: // zelo se trudim / vzpostaviti stik.« Pretežno gibanje je torej 
sredotežno, subjektka oziroma njene različice kar naprej nekam vstopajo, prodirajo, celo kljujejo … v telo, maternico, dednino, deblo, prednike, grad, gozd, mesto. Ti notranji prostori so temačni, ne glede na velikost tudi klavstrofobični, strašljivi, zagonetni, mes­toma zavlada že kar srednjeveško občutje z grotesknimi prak­sami telesnega mučenja: »Gibe sablje in meča nosim v krvi.« V teh sobanah in prekatih srečujemo trupla, okostnjake, smrt je blizu in morebitno odrešilna, kajti nelagodje, strah, represija, utesnjenost in pohaba tvorijo le eno (časovno) ravnino, ki nariva in prekriva drug(ačn)e čase oziroma duši željo po novih plasteh, manj tes­nem telesu. Iz tega krvavega boja na žive in mrtve pljuskajo pričujoče pesmi. 

Izpovedovalka ne ždi le v preteklem in podedovanem, arhetipskem, temveč skuša polno, osamosvojeno živeti tu in zdaj. Na občutljivi pesemski tehtnici je boleče in temeljno razmerje med (njeno) svobodo na eni in (njeno) dolžnostjo, družbeno vlogo, pripad­nostjo, spovezanostjo, zvezanostjo na drugi strani. Spoj in Presledek. Varuh in vladar. Kako biti povezan in ne obviseti »nad pečino kot okras ali posvečeno nihalo«? Kako vzpostaviti ali imeti lastno telo (prostor) in ga napolniti s samim sabo, in ne z vlogo mame, ljubimke, prijateljice? Biti poln (kot) kamen in hkrati pripravljen na razkroj: »Moja edina obveza je moja celost, / moj obseg … Ko me odnese, / ko padem, se lahko okrušim, / zato polnim s sabo vsak drobec / pes­ka, ki bo nekoč nastal iz mene.« To uporno iskanje materije/snovi (domovine/družine), v kateri bi bilo mogoče biti polna in prazna hkrati, vidna in nevidna, slišna in neslišna, izgub­ljena, se zdi hkrati nemogoče in življenjsko odločilno, zatorej vredno: »Tu, v gozdu, je zrak tako poln sebe, / da čutim obliko svojega telesa, / ki se odtiskuje v njem.« 

Obrat k raztezanju-raztrganju sebe, svojega telesa (prostora) se kaže tudi v pesemski obliki, ki ni več strnjena, sklenjena v neprekinjeno dolgo kitico, temveč so verzi bolj pajčevinasti, kot bi si pesem želela izboriti čim več zraka v siceršnji nepredušnosti. Odpadli so tudi vsa polikanost podob, mehkoba, zaokroženost linij in glajenje, zdaj so na delu izrazna, erotična, bivanjska, telesna neposrednost, surovost, brezkompromisnost. Kajti vzpostaviti je treba ločnico, boj navsezadnje ni le protagonistkin, temveč okoljski in družben. Preživitveni nagon pesmi-telesa je silovit in izpolnjujoč: »Ni imela več prostora – korenine je ovila okrog same sebe.« Rast navznoter pa premore vitalnost, s katero se zna razraščati le pesem. Nekoč bom imela čas je odločna zbirka, skrajno uporna in skrajno zavezana poeziji kot načinu biti. Bolj kot upesnjena teorija relativnosti je pred nami praksa relevantnosti. Izbojevana in sprejeta navzočnost: »Življenje me ljubi, vem. / Vse njegove zavrnitve / uokvirjajo prostor, ki me potrebuje.« Napočil je čas njenega prostora, sedanjost ni več zamik. 

Diana Pungeršič

Naročite svoj izvod