Poznati kot voda

Poznati kot voda je polimorfen, poliritmičen, hibriden pesniški neprojekt, antiprojekt, je poezija telesa, prostora, ki ga telo zaseda, in glasu, ki se nenehno premika in vse prežema s provokacijo ranjene lokalnosti, s svetlobo in petjem. Diskurzivna lirika Lukasa Debeljaka sloni na tveganem in uspešnem podvigu inkarnacije glasu. Telo pa ni ovoj za glas, telo je sončno ogrodje, ki glas ščiti pred razpadom in razpršenostjo, ne da bi omejevalo njegovo gibanje. To je poezija, ki ji ni uspelo za vsako ceno potegniti kože čez diskurzivnost, ampak utelesiti goloto diskurzivnosti, jo zasukati in pokazati, da je ta že sama na sebi polna podob in čisto pesniških nedoločnosti. Prostran glas, ki ga vsebuje ta knjiga, pa lahko nastopi šele po brezrezervni konceptualni izkušnji in radikalni samorefleksiji. Vendar glas tu ni le oblečen, zavit v iluzijo telesnosti; to razpršeno petje, te izčrpane inkantacije se odvijajo v samem srcu telesa in prostora, v katerem se to nahaja. Omenjena lirizacija diskurzivnosti je dosežena s simulakrom kozmogonije: vseprisotnost vode, ki je tu, kot pove že naslov knjige, razumljena tudi v epistemološkem ključu. Ker je avtor v enaki meri pesnik eksperimentalnih poem in kratkih perforiranih, reduciranih pesmi, je zbirka Poznati kot voda tudi v tem smislu velik praznik babilonske heterogenosti, ki presega vsakršen purizem. Linearnost diskurza v tej poeziji ukinja posebna vrsta lebdečega citata, ki se distancira tako od citatov kot fasad kot od citatov kot temeljev in ponovno potrjuje, da je citat eden osnovnih, primarnih vrtincev, iz katerih sploh nastaja literatura. Gre za pisanje, ki se ne strinja z naivno kombinatoriko pozicij, z na žalost družbeno sprejemljivim vsiljevanjem lastne poze, ki se zamenjuje z avtentično individualnostjo. Poezija Lukasa Debeljaka je negacija te scene, pa tudi scene kot take, negacija scenskosti, in paradoksalno, prav zato dolguje svoj izvor lokalnosti (bolečini lokalnosti) in je še globlje zakopana v ljubljanski asfalt, ki ga poskuša uzreti od spodaj, prepoznati, kakšne molke in lažne obzire skriva, kakšna žalost je tu neizgovorjena in zakaj v svoji neizgovorjenosti najde raison d’être; kajti poezija je govor, poezija je oblika misli, ki se je uprla metodologiji, ne da bi izgubila pravico do samostojne oblike, ki je odprtost. Ta poezija teži h goloti in k posebni obliki ranljive provokacije, hkrati pa je to poezija, katere prezir do razdrobljenosti pesniške scene in fetišizacije njenih reificiranih partikularnosti je pravzaprav žalosten. Negacija v teh pesmih je daleč od indolence in brutalnosti, izvira tudi iz melanholije nesprejemanja in upora, hevristične nostalgije po nečem drugem. Vse to vzbuja sentiment skoraj izgubljene, nekam zavlečene humanoidnosti; razcepljeni glas, ruševina glasu, ki korak od ogorčenosti napol samoironično kriči (samoreferenčnost krika!), kliče, in je vseskozi voda in telo v njej. Nemir, vrzel, petje iz vrtače abstrakcije, vse to je klic od spodaj, ki kliče po pristnosti, čeprav skozi sijočo negacijo, onkraj vsake površinskosti: glejte, tu smo, goli, ranljivi, govorimo, pojemo, plešemo, bodi voda tudi ti. Če si telo.

Ivan Antić

Naročite svoj izvod