Omamori

Poezija Kaje Teržan v zbirki Omamori bralca, bralko nenehno postavlja na razpotje med nežnostjo in surovo resničnostjo. Njene pesmi se spogledujejo z romantiko, vendar ne kot pobeg v idealiziran svet, temveč kot vračanje k nečemu prvinskemu, skoraj pozabljenemu. Nostalgija pri njej vedno znova trči ob sodobnost, ob človeka današnjega časa, ki je odtujen od narave, od drugih in od samega sebe. Prav zato njena poezija deluje intimno in obenem družbenokritično.

Skozi celotno zbirko odzvanja voda. Ta ni le element narave, ampak prostor prehoda med rojstvom, življenjem in smrtjo. Voda, ki očiščuje, skriva, odnaša in vrača. V sebi nosi težo molka, krivde in skrivnosti, hkrati pa možnost preporoda. Ob njej stojijo tudi drugi elementi, zrak, ogenj in zemlja, ki zbirko povezujejo v sklenjen krog cikličnosti. 

Narava je osrednji prostor njene poetike. Gozdovi, reke, drevesa, jezera, skale in živali ne delujejo kot ozadje, marveč kot bitja z lastnim spominom in glasom. Posebej močan simbolni naboj nosijo ptice. Vrana v njeni poeziji ni zlovešča znanilka smrti, temveč je glasnica spremembe, prerokba razpada sveta, kakršnega poznamo. Ob njej stoji sova, v kateri lahko prepoznamo simbol intuicije in modrosti.  Obe skupaj ustvarjata občutek nenehnega prehoda med temo in svetlobo, saj vse v naravi diha v ciklih, krog se zapre le zato, da se lahko znova odpre. 

Prav posebno mesto imajo v pesniški zbirki Omamori drevesa, ki ponazarjajo simbol moči, rasti, življenja in ponovnega rojstva, kar nas znova vrne k motivu cikličnosti. Drevesa obenem simbolizirajo kozmos in medsebojno povezanost vseh bitij. Prav poezija Kaje Teržan pa želi človeka opomniti, da smo kljub navidezni ločenosti vsi del iste celote. 

V središču zbirke je arhetip divje ženske. Ženske, ki ni idealizirana, je instinktivna, divja, iščoča, ranjena. Njena moč ne izvira iz popolnosti, rojeva se iz krhkosti. V pesmih se neprestano prepleta z deklico, z notranjim otrokom, ki ga pesnica skuša zaščititi, in/ali znova prebuditi. Deklica simbolizira nedolžnost, možnost prenove in upanje, da človek kljub vsemu še lahko najde pot nazaj k sebi. 

Bralec, bralka lahko kar čuti, otipa trenutke, ki jih avtorica opisuje v pesmih. Kaja nas skorajda povabi, da se skupaj z njo podamo na pot njenih občutij, hrepenenj. Toda ravno, ko nas odnese v prostor melanholične lepote, nas nenadoma vrže nazaj v grobo resničnost sodobnega sveta, v praznino in otopelost človeka. 

Naslov zbirke ni naključen. Omamori (tudi naslov ene od pesmi v zbirki), je na Japonskem zaščitni amulet, predmet, ki varuje človeka pred nesrečo in mu daje notranjo moč. Poezija Kaje Teržan deluje kot nekakšen omamori sodobnega človeka. Krhek, a hkrati močan talisman proti pozabi, otopelosti in izgubi stika z naravo, stika s sabo. 

Tina Saražin