Pes, dvojčici in zeleni tatu

Naslov pete pesniške zbirke Alje Adam ne teži k zaokroževanju ali izrecnemu usmerjanju razumevanja, iz preprostega niza besed veje temeljno zavedanje o moči podobe in nevidnih vezi, ki svet držijo skupaj: »Šele, ko sonce prodre skozi oblake, / uzrem kaplje, ki se oprijemajo niti / in ustvarjajo bleščeče verige. // Spomnijo me na DNK.« Prav to nevidno lepilo bivanja, ki včasih ustavlja, drugič celi in požene v tek, obravnava večina pričujočih pesmi, čeprav nominalno tudi tokrat glavna beseda pripada telesu, čutnosti, fizičnim dražljajem in zaznavam, kajti poezije ni mogoče ločiti od dotika. 

Osišče zbirke je odnos, preko katerega se lirski jaz vzpostavlja kot polnoživ človek. Naj gre za intimni partnerski, erotični, družinski, sestrski, rodbinski, transgeneracijski, terapevtski, prijateljski, sosedski ali skupnostni … odnos je vselej določujoč. Podobno kot ljubezen, izrecno poimenovana in izpostavljena na mnogih mestih, ena najmočnejših nevidnih transcendentnih sil, ki pesmi zbirke, še posebej kadar obravnavajo bolečino, podedovane, vojne travme, zlorabo, samoto, ločitev, zlo, ne le veže v celoto, temveč prestavi na raven, kjer je intenzivno (pre)izkušnjo mogoče scela uzreti, vzdržati in – najpomembnejše – preseči: »Ljubezen je varnostnik / v dnevni in nočni izmeni.«

Zaradi številnih v vsakdanu pobranih motivnih drobcev, ki spiralasto poglabljajo obravnavane tematike tako znotraj same zbirke kot pesničinega opusa v celoti, se sicer na čutni poetiki osnovane pesmi berejo kot pripovedi, v katerih se zunanje tesno prepleta z notranjim in na njenem telesu leži bomba, »skoraj tako resnična / kot tiste, ki uničujejo mesta«. Gibko prehajanje med vzporednimi resničnostmi, različnimi ravnmi zavedanja in čutenja ustvarja močan občutek enosti vsega bivajočega, kjer pa je navkljub hudemu mogoče izbrati vsaj drobce dobrega, se vrniti k bistvenemu, prebuditi hrepenenje, poiskati mehkobo, zadovoljstvo, užitek, sprejeti predajo in navsezadnje objeti razkošje doživljanja. Pesem nas tako mimogrede ponese v neznano, nevidno, simbolno, v oddaljene prostore in čase, kjer se življenje nenehno odpira: »Nisem vedela, v katerem stoletju bivam, / katero od mojih življenj / drsi mimo mene – / ali mi bo uspelo rešiti / nerojenega otroka.« Ne gre za kakšno idealizacijo bivanja, zbirka je – nasprotno – pisan konglomerat izkušenj, tudi najbolj trpkih, navsezadnje že v uvodnih verzih beremo: »Tisti del nas samih, / ki nas najbolj ljubi, vzgiba trpljenje.« Zato so (fizični) premik, gib in vzgib tisti, ki ponovno vzpostavijo (psihično) bližino in iz občutka, »da se drug drugega dotikava / kot embria v maternici«, zgradijo nov odnos. 

In prav zaradi tega zavedanja, če se vrnemo na začetek, so naslovni pes, dvojčici in zeleni tatu v ločenosti pravzaprav povezani – nemara tudi z našimi najglobljimi željami in ljubeznimi. »Pesem to zmore, / surovo kot vbod noža v škrge, / ali z mehkim dotikom.« 

Diana Pungeršič