Tuja mehkoba

Naj začnem ta poskus spremnega zapisa z metaforo, ki se mi je po prvem branju najbolj vtisnila v spomin: s tehtnico, s tem bolj ali manj občutljivim merskim inštrumentom, ki določa težo stvarem. Podoba združuje prizemljenost, vsakdanjo uporabnost, skoraj znanstveno natančnost, in na drugi strani simbolnost, tehtanje duš tam, kjer se končno srečajo s presežnim.

Toda besedilo z metaforičnim ne sega predaleč, previdno je in ne tvega, da mu ne bi verjeli. Pesmi kot da stremijo k redkobesednosti po načelu »manj je več«. Besede so namreč orodje za tehtanje sveta; izrečene pridobijo dodatne pomene, dodatne implikacije. Za besedami ali med besedami ostaja veliko neizrečenega. Besede, ki jih ne izberemo. Kar hote ali nehote preslišimo. Česar ne moremo ubesediti. Ne gre zgolj za tehtanje med besedami in stvarnostjo, temveč za vaganje besed in molka, ki daje slutiti, da so besede nezadostne, neustrezne – stiska, ki ni nova, in jo mora vsakdo reševati na svoj način.

Besede sicer zmorejo, v »sledovih«, izrisati usodo ljudi, ki so nam tuji, a hkrati prepoznavni; navidezna objektivnost pripovedi in načrtna odmerjenost besed, ki drži pokonci te pesmi, vse to ni nič manj učinkovito kot tedaj, ko je Pound iznašel imagizem. A morda je razlog za postavitev teh pesmi na začetek zbirke to, da tujost zlahka pripustimo, dokler se drži »predpisanih« mer. A tujost se iz pesmi v pesem spreminja, globalni jug postaja vse bližji, ljudje postajajo znanci, sosede, sestrične, dokler ni več mogoče razlikovati med domačim in tujim.

Prepoznavanje sebe v obrazu tujca se s tem ne konča: skupna nam je nuja po preživetju, ki narekuje kroj jezika, ki ga uporabljamo, hrepenenje po bližini, soočenje s skopostjo zemlje in ljudi, z bolj ali manj eksplicitno grožnjo nasilja in, ne nazadnje, z neobstojnostjo vsega, kar je podvrženo toku časa. Tujost je del našega skupnega jezika. Zato vsake toliko preproste besede, kot so »zemlja, oblaki, zvezde«, še vedno dobijo poseben naboj, ko za hip presežejo svoje označevalce; tako so tudi fraze hkrati pomensko polne in prazne, navidezna mašila, ki pa preprečujejo, da bi iz popokanih posod naših življenj vse odteklo v nepovrat. In potem so tu premolki, zamolki, tišine, molčanje, v svojem negativnem obstoju enako težki in snovni, ki sooblikujejo plast tujosti, ki jo vsakdo nosi pod kožo.

Avtorica rešuje te zagate z veznikom »in«. Vse kar zaznava, tehta, je namreč relacijsko. Odgovor torej ni ali ali, temveč to in to. Tehtanje ni zgolj umerjanje ene stvarnosti proti drugi, besed proti molku, enega jezika napram drugemu, tujca proti domačinu, sebe proti drugim, temveč je nihanje, lovljenje ravnotežja: preteklosti in obredov, prednikov in družine, potovanj, iskanj, odkrivanj. Je učenje, kako glagolom dodajati predpono so-, kako v neobstojnosti lastne kože najti središče, vez s samim sabo, vez z živimi in z mrtvimi. Cilj ni ravnovesje kot statično stanje; nenehne ambivalence so znak živosti, ki edina lahko vzdrži vse napetosti. Morda vso to spremenljivost in protislovnost zares lahko ujame le pesem; v pesmi lahko potujemo v nedostopne pokrajine, k ljudem, ki jih ni več, premagujemo razdalje hitreje od svetlobe, stopimo v tuje čevlje, začutimo tujo mehkobo in lastno težo. Ker – kot zapiše Natalija – kar giblje pesmi, je domišljija, ki je v svojem najglobljem bistvu upanje. Tudi upanje za svet, v kakršnem bi želeli živeti.

Veronika Dintinjana

Naročite svoj izvod