Vse, kar ti moram povedati

»Ne vidim več dekleta / s hulahop obročem sredi poletja. / Ne želim si več kanarčkov, / ker je prvi poginil.« Pesniški prvenec Špele Setničar je jezikovno estetski zapis o smrti. Z njo se protagonistka srečuje že v otroštvu – umirajo družinski člani, domače živali, slutimo pa, da se bo iz oči v oči s smrtjo vsak trenutek srečala tudi sama. K umiranju v prvem delu zbirke pristopa z mešanico strahu, otroške radovednosti in nedolžnosti, zadnje se prepleta še z bridkostjo odraslih, ki jo spremljajo, pri čemer nastopi tudi izpovedovalkin odrasli jaz. Poleg tega pesmi iz prvega sklopa druži motiv vračanja, tako spoznamo pesničin povratek v brezskrbne otroške dni, njeno željo po vrnitvi očeta, tu je še spominjanje živih in mrtvih – obuja jih, da bi preprečila njihov odhod. V njenih osebnih hotenjih se lahko prepoznamo, ugotovimo, da vsaka še tako svojevrstna izkušnja nosi naše skupne skrbi, in sprevidimo, kako zelo smo si podobni, kako se razlikujemo le »v načinih vračanja«. Kadar čakamo, se učimo zadrževati dih. Kadar govorimo o stvareh, ki jih že vemo, to počnemo, ker bi jih radi izumili »na novo«. Kadar vidimo krutost, otroku pokrijemo oči. 

Izpovedovalkina občutljivost se izda, ko jo preplavijo čustva, ko jo naseli strah, da bodo ljudje izginili. Vse to – še posebej pa diagnoza raka – nas privaja na njeno dokončno izgubo nedolžnosti in naivnosti. Če je prehod v odraslost neizprosen, pa so še toliko krutejša zgodnja dvajseta, v katerih se mora soočiti z nasilnimi partnerji ter zlomljenimi in begajočimi ljubimkami. Kljub vsemu avtorica do tem, ki jih naslavlja, pristopa z veliko mero nežnosti in lahkotnega humorja, ta je najizrazitejši v drugem in tretjem razdelku prvenca. Ljubi strastno, a je z ljubimci v vojni. Z ljubimkami sluti, da ne bo trajalo.

Pod naslovom Mavrični konji in LSD se v zbirko prikradejo pesmi o intimnih odnosih z ženskami, te so veliko nežnejše. Lirska subjektinja izpove njihovo medsebojno skrbnost, skoznjo se lahko celi, tako pa vnovič vzpostavi intimne odnose tako z ženskami kot tudi moškimi. Te vezi so včasih bežne, a morda prav zato pomenljivejše. Verzi so mestoma prepojeni z erotičnim, tudi psihedeličnim: »Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš.«

Ko že mislimo, da je našla svoj mir, ki ga je dolgo iskala v odnosih in omamah, jo začno dohitevati smrti. Te je ne zagrenijo, pač pa postanejo del njenega življenja, z njimi celo spregovori. Kot z vsemi spremljevalkami in spremljevalci svojih grenkih izkušenj avtorica tudi z bralko in smrtmi kramlja na prizanesljiv način, pri čemer jim z občutljivo pretanjenostjo razgrinja svoje notranje in zunanje premike. V spremstvu »dreves na potujočih stojalih« spleta zavezništva, tkana v neprekinjeni navzočnosti umiranja. Skozi zdravljenje se prebija pokončno, a z veliko mero ranljivosti. Naposled le najde stabilnost.

Sklop Lasje sujejo vključuje pesmi, ki učinkujejo kot oda avtoričinim lasem (svojim in tistim, ki si jih nadene). V težkem obdobju življenja najde čas za igrivost – pod lasuljo s svetlimi prameni nosi ime »Angel Pornstar«, pod deviško črno pa »Heroinska Sneguljčica«. V teh verzih se odstira človeška obsesija z lepoto, in sicer kot površinska odvisnost od lepega. Skozi vse te izkušnje (in dalje z besedo) poišče mir in moč, tako opolnomočena pa se je zmožna spopasti še z mnogimi drugimi pošastmi.

Celotno zbirko naposled in tako rekoč katarzično osmisli zadnji sklop pesmi. Vsi porazi in vse zmage na poti do ozdravitve se za trenutek zdijo povsem nepomembni. Pesnica namreč izve, da je bolnica, s katero si je delila sobo, umrla. Delili sta si upanje, bolečino … A ob slovesu se lahko razprejo zgolj še roke, ki pustijo vetru, da odnese, kar mora.

Veronika Razpotnik in Pino Pograjc

Naročite svoj izvod