Vidno polje

Kamorkoli pogledam, je ogromno odlične poezije, vsepovsod je, a to ne pomeni, da je ta vsepovsodnost lirska, da je romantična, da je sanjava, začarana, kar je kanonsko še vedno drugo ime za poetsko. Ne, vsepovsod je ogromno odlične poezije, ker je ta vsepovsod omejujoč, in opisati to omejenost je znova postalo močan pesniški poriv. Poezija je kritični obračun, vedno je bila, vedno bo.

Da občutiš omejenost sveta in posledično odboj od njega, potem moraš vedeti, kdo si, kje si, kako si, razdelati moraš in natančno določiti, kje te omejenost sveta prizadene in uničuje, in to je kompleksno, spremenljivo je, gibljivo, in treba je biti zavezan iskrenosti oziroma, če se izognem tej dobri, a žal vse pogosteje ceneni besedi, treba je biti zavezan avtobiografskosti. Avtobiografska literatura, predvsem poezija, je danes znova v porastu; njeni avtorji in avtorice razbijajo tako imenovano transcendentalno univerzalnost tako, da z izpisovanjem konkretnih avtobiografskih momentov pokažejo na njeno hipokrizijo, na njene manke, omejitve. Zaradi vse širšega sprejemanja avtobiografskosti vsaj na literarnem področju lahko s sicer stisnjenimi zobmi vendarle rečem, da gre temu svetu vsaj malce na bolje. Šele tu se lahko začne ta upam-da-ne-zgolj utopični projekt sprememb na bolje.

Ena teh odličnih pesniških zbirk je Vidno polje Maje Miloševič Čustić. Metodično gre skoz nelagodja s svetom in skoznje ne gre lirska subjektka, skoznje ne gre odtujen, abstrahiran, razzemljen Poet, temveč Maja Miloševič Čustić v svojih mnogih konkretnostih. Lahko bi rekla, da je knjiga Vidno polje, ki svoje tri sklope poimenuje Jezik, Maternica, Možgani, knjiga o telesu, in to tudi je: To je knjiga o družbenem telesu, o osebnem telesu, o telesu ženske, matere, mačehe, o telesu pesnice, o telesu dekletca, to je knjiga o svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah, kajti to dvoje je ista, prepletena zgodba, to je knjiga o jeziku, o jeziku hčere, to je knjiga o otroštvu, o puberteti, o mami, o očetu, o dedku, o babici, o sestri, o možu, to je knjiga o Maji, o frklji, obdobja si sledijo hitro in prav tako hitro se zarolajo nazaj, preteklost in sedanjost povezujejo retroaktivni dialogi, retroaktivna vprašanja, nekje vmes uletita rokenrol kot metoda preživetja in čudaška družba, to je knjiga o ubežnici, nasprotju ljudskih pesmi, to je znova in znova knjiga o ženski, o materinstvu, o sinu, sinovi sobi in seveda predčasnem odhodu s koncerta, to je knjiga o, kot pesnica odlično zapiše, »ženski proti ženskemu telesu«, znova in znova knjiga o telesu, mučenem ob anoreksiji in lepotnih idealih, knjiga o trupu, o družini, gospodinjstvu, kuhinji, družinskem nasilju v stanovanjskih soseskah in sosedski ignoranci, o službah in pesništvu, o žurih, o razpoložljivosti ženskega telesa v pogledu »modela«, to je knjiga o tem, kje se nahaja moč, in moč se nahaja »v tisoč žepih« Majinih hlač, v »vsem, kar je v dosegu prstov«. To niso ne metafore ne figure ne liki, to so izkustva in ljudje v njih.

Kaj je torej vidno polje? »Naše vidno polje, dame«, zapiše Maja Miloševič Čus-tić, »občutek zradiranosti, videti svet skozi bolno oko, skozi špranje, v katerih lomasti strah zgodovine«. Ki ga »bo treba razširiti« in »včasih koga kresniti po gobcu«. Majino vidno polje iz »jarka« daje aktivno perspektivo, ki se prav zaradi natančno nanizanih razlogov za omejeno vidljivost ne uklanja psihotični družbi, temu koktejlu apatije in adrenalinskosti obenem, ki je zmešan posebej za vse nas le zato, da ostanemo za vedno nekritično odmaknjeni od stvarne presoje živete realnosti. Vidno polje Maje Miloševič Čustić je njegovo nasprotje, je odličen, stvaren, neodtujen pesniški vpogled v njen svet, ki s tem postaja tudi naš svet.

Nataša Velikonja

Naročite svoj izvod