Herbarij nepredvidljivega sozvezdja

Yolanda Castaño, rojena leta 1977 v Santia­gu de Compostela v španski Galiciji, avtorica sedmih pesniških zbirk, prejemnica galicijskih in španskih literarnih nagrad in organizatorka kulturnih dogodkov, esejistka, prevajalka, avtorica pesmi za otroke in televizijska osebnost. Je pogosta gostja pesniških festivalov po vsem svetu in nedvomno ena najbolj prepoznavnih galicijskih avtorjev. Njene pesmi so prevedene v več kot 30 jezikov, njeni knjižni prevodi so izšli v angleščini, srbščini, makedonščini in armenščini. 

Piše v galicijščini, jeziku s tremi milijoni govorcev, ki je uradni jezik Galicije, učijo ga v šolah, uporablja se v tisku in na televiziji. Toda položaj galicijščine ni bil vedno tak: med Francovo diktaturo je bil nezaželen, celo preganjan. Še prej je bil to jezik drugorazrednih državljanov, revnih, neizobraženih kmetov. Oblast in Cerkev sta praviloma uporabljala kastiljščino. Starši, ki so želeli svojim otrokom uspeha, so jih odvračali od galicijščine. Zgodovina je pustila svoj pečat: večina Galicijcev je dvojezična, galicijščino uporabljajo v vsakdanjem sporazumevanju, toda pritisk večjega, nekdaj hegemonskega jezika, je občuten. Galicija je bila, drugače kot Katalonija, dolgo ekonomsko manj uspešna in manj samozavestna. Položaj galicijščine kot drugega jezika je zato tema, ki, čeprav nikoli povsem direktno, močno vpliva na pesničino pisanje. 

Govorjenje s položaja drugega jezika prepoznava pesnica kot svojo osnovno držo. »Poezija je manjšinski jezik,« pravi. Njena poezija jasno beleži razkorak med svetnim vrednotenjem, ki najde izraz v denarju in različnih oblikah družbene moči, in notranjo močjo, da najde pravo ime za notranja stanja, ki je lastna poeziji. Natančno beleži tudi vrzel med predvideno (in predvidljivo) podobo ženske, ženskosti, in nepredvidljivo izkušnjo posameznice, ki išče svojo identiteto. Kritično in neizprosno premišljuje o položaju ženske, o materinstvu ali izbiri ne imeti otrok, o pomenu videza in lepote v družbi in za posameznico, o odnosu do lastnega telesa in želje onkraj zapovedanih »izpahnjenih normativov«; prevprašuje, razgrajuje in sprevrača ustaljene normative, pravljice in podobe.

Most, ki nas popelje čez vse te razkorake in razpoke, je metafora, čudovita, presenetjiva, razkošna in včasih divja. V njenih rokah ni nikoli statična, mutira, se vrtoglavo premika, spreminja. Bogate čutne podobe trkajo ob konceptualne premise; iskre, ki ob tem nastajajo, razkrivajo humornost njenega ostrega uma, a vendarle nikoli ne zajemajo zgolj intelektualnega motrenja sveta, temveč pesniški glas želi osvojiti bralca ali bralko z izrazito čutno izkušnjo razkošja podob in znaznav, ki se širi iz besed. Adam Zagajewski je o njej zapisal, da preskakuje in poskakuje, radostno, med iskrenostjo in nagajivostjo, in se ne pusti ujeti v predalčke, temveč kipi kot šampanjec. 

Izbor pesmi Yolande Castaño je plod treh pesniško-prevajalskih delavnic v organizaciji Centra za slovensko književnost, ŠKUCa in festivala Živa književnost. Slovenili smo jih prek angleških in španskih prevodov, ob konzultaciji z originali in s pesnico, ki je pogosto odločilno vplivala na prevajalske odločitve. 

Veronika Dintinjana

Naročite svoj izvod