mleček, žbunje: grobovi v njem

Ob branju pesniške zbirke Blaža Božiča mleček, žbunje: grobovi v njem pomislim na Mallarméjevo misel o dvojni naravi besede. Božičeva pesniška izreka je v tem oziru rojena dvoglavka: surova, takojšna beseda se nad brezsrediščnim breznom preveže z oddaljujočo, bistveno besedo. Kar uničimo, to si prisvojimo za vedno, zapiše, in skozi branje njegovih verzov spoznam, da ga poezija razvezuje, odrešuje privezanosti zgolj nase, razprši ga, a hkrati je z njim spraskana. Na srečo mam zdej kle neke žganice u žepu, se tolaži, ko se skozi preostale verze pesmi potiska v izginotje, a hkrati zmeraj tipa razliko; ta pušča razo in slepec – da bi (u)videl – mora razo stalno začrtovati in nato otipavati. Božičeva poezija je globinsko iskanje težišča sveta, ki se je spet po tektonsko zamaknilo tja proti bežigrajskim beznicam, da bi v vrzel krhkega jaza spolzela mehka večerna méconnaissance. Pesnik na višku preroških moči torej, a sredi noči smo vsi za mizo razlemani, naslednje jutro pa eno samo osamelo, in vse to počnemo s prostovoljno vnemo. Verzi v pričujoči zbirki ne iščejo milosti v nepretrganem padcu; vztrajnost krajev in njihova sidriščnost hrabrita pesnika, tam pri Kottbusser Toru pa vse do Strossa in nazaj v Ježa, na enga hladnega. V razlemanih kafičih prebiva Proustova sreča spomina, vsebino naših imen tam hranijo na varnem. Ozira se kvišku, a hkrati v vse smeri, dovoli si marsikaj, upa na marsikaj, na pomilostitev, na natančno izrečeno nasprotje, išče dotike in žareče zvezde, upa na milostno jutro. Ob branju Božičevih pesmi smo razpeti v sočasju razlike: zgoraj, kjer je nebo odprto v neskončnost, in spodaj, na zemlji, iz katere se izrašča svet. Iz žestine jada in patosa poraza v (večni) vnovični začetek, v vznik nove spodletele oblike osvoboditve, ki zmrazi do kosti. Dobro, pogajati se glede strahu ni tako slab izid: razumem, ker so me naučili, da moram razumevati. Na Podmilščakovo, šiv sveta je razrahljan, iskat središče, po pozabo in počitek v breznu niča. Še prej pa zatreširani po Metelkovi glumimo bolestni čar padca, ki se ne spodobi odsotnim bogovom in bajnim kapitalistom. Pijani smo ko ćuskije, wie ein schwein, in medtem ko Prometeju spodletelo zamenjujejo jetra, nam pesnik zapiše usode: prešibka golazen umrljivega sveta, ki paralitično trepeta v lastnem soku. A če vztrajamo v Božičevi poeziji, se skozi neposredno, surovo besedo izriše plah osnutek milosti, poljuba, ljubezni in presežne darežljivosti. Nedonošenčku raztrganih ulic je jasnovidno jasno: le zavit v molk jezika bo preživel tiste nikoli zares odobrene plovbe. In ponovno me zaboli v vranici, splošna mehka retardacija, trajanje nepremičnega vmes, nema mrdanja, programiran mozak premagancev, spoznanje, da ločen od biti postaneš prazen in bel. Da ni upanja, le lajšanje bremen. Božičeva poezija je srhljivo maestralna, ko gre za privajanje naše razlemane bivajočnosti v navzočnost. Njegove pesmi berem kot afirmacijo odpovedi s hkratnim pritrjevanjem krhajoči se obljubi. Razodetje samote v pesmih pričujoče zbirke nas opominja, da se bo treba pretolči skozi marsikaj, davke, krvavo kenjo, tihe zamere, bajne poslovne poglede, prehitre obljube, tisočera šilca, ušive ljudi in neuspela srečevanja, z njimi, ki si jim posvetil pesmi, skozi vse to, s čimer so tvoje pesmi pravzaprav izpisane. Srž zbirke mleček, žbunje: grobovi v njem je misel Mauricea Blanchota o tem, kako pesnik piše poezijo iz želje po odkrivanju središča, to pa se nenehno seli in premika, a vseeno ostaja središče. Božičeva poezija ihti in hiti proti shiranim obzorjem teh nespoznavnih središč. 

Simon Smole