Dnevnik iz leta 1918

Katalonski pesnik J. V. Foix (Barcelona 1893-1987) je zbirke poetične proze Gertrudis (1927), KRTU (1932), Odlomki iz »Dnevnika leta 1918« (1956), Perrisova zvezda (1963), Zadnje sporočilo (1970) in Na dosegu roke (1972) ohlapno združil pod naziv Dnevnik iz leta 1918, na katerega se neposredno navezujejo tudi besedila iz le dve leti pred smrtjo napisane Kronike iz ultrasna. Postaja (1985), ki jih je tedaj že povsem slepi pesnik narekoval prijateljem. Cenjen je kot eden največjih mojstrov verza v sodobni katalonski poeziji, kar je dokazal z zbirko sonetov Sam, in v žalni opravi (obj.1947, napis. 1936), s skrajno hermetično poezijo v knjigi Irealne omege (1949) in v kasnejših delih, kot so Kje sem vendar pozabil ključe (1953), Enajst božičev in eno novo leto (1960) ali Pospravi knjige v spodnji predal (1972). Požel je najvišje knjižne nagrade tako v katalonskem kot v širšem španskem prostoru in je preveden v vse večje število jezikov. A bolj kot ta zunanja priznanja njegova literatura sama po sebi priča, da smo pred enim najbolj svojevrstnih avtorjev 20. stoletja.

Katalonski pisatelj J.V. Foix si je zadal nalogo, da bo skozi svoje knjige kot v dnevnik ujel utrinek slehernega dne daljnega leta 1918. Potreboval je petinštirideset let, da je vsaj približno uresničil svojo zamisel. Pred nami sta zadnji dve knjigi njegovega načrta, iz katerih je razvidno, da se je tega prelomnega leta rodil svet, v katerem živi razdrobljen človek, ki blodi med resničnostjo in sanjami, brez vsake trdne oporne točke in si postavlja tisočletna vprašanja. Premleva o odnosu med naravo in od človeka obvladanem koščku sveta. Dvomi v moč in smisel pesniškega poslanstva, a hkrati neomajno in vsemu navkljub ustvarja dih jemajoče pesniške podobe. Brani literaturo z enako vnetostjo kot verjame v smisel in vrednost katalonskega jezika in kulture, za katero veliko njenih pripadnikov komajda še ve, čemu služi. Osemdesetleten se z drznostjo mladeniča spogleduje z erotiko in se, prekipevajoč od življenjske energije, posmehuje starosti. Živ, razpreden, globok poetični svet, ki ga je le redko komu uspelo ustvariti.

----

Simona Škrabec od leta 1992 živi v Barceloni, kjer je tudi doktorirala iz primerjalne književnosti. Je avtorica knjige »Potomci samote« (»L’estirp de La solitud«, IEC, 2002). V slovenščino je prevedla delo »Kronike prikrite resnice« Pere Caldersa. V katalonščini so v njenem prevodu izšli »Teta Magda« Svetlane Makarovič, »Pogled angela« Draga Jančarja in »Grobnica Borisa Davidovića« Danila Kiša. V pripravi pa je že prevod »Nekropole« Borisa Pahorja.

Naročite svoj izvod