Hči vetra

Alejandra Pizarnik je izjemna osebnost, izjemni sta njena življenjska usoda in njena poezija. Ni je mogoče uvrstiti v nobeno posebno pesniško smer. Čeprav je v njenih verzih marsikaj, kar je značilno za nadrealistično poetiko, a je hkrati tudi mnogo takega, kar jo loči od nje. Zazrta je predvsem v notranji človekov univerzum, išče globino človeške biti, njeno središče. V nekem smislu nadaljuje bogato pesniško tradicijo pomembnih španskoameriških pesnic, kot so Storni, Agustini, Mistral … Toda Alejandra hoče prekiniti s sentimentalizmom, ki je prisoten v njihovi poeziji. Njena beseda je silovita, odločna, lapidarna in natančna. Pizarnikova je postala mit najmlajših pesniških generacij, ki so se pojavile na španskoameriški pesniški sceni v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Njena tragična življenjska usoda jo uvršča med osebnosti, kot so Jean-Paul Richter, Hölderlin, Novalis, Chatterton, Blake, Sylvija Plath … 

Pizarnikova se je rodila 29. aprila leta 1936 v južnem predelu Buenos Airesa v družini ruskih emigrantov židovskega rodu. Zdi se, da je bilo Alejandrino otroštvo žalostno. Občutek izkoreninjenosti in izgnanstva je pozneje čutiti v vseh njenih pesmih. Na buenosaireški univerzi je študirala filozofijo in literaturo, pozneje tudi slikarstvo.

Leta 1960 je Alejandra odšla v Pariz in tam ostala štiri leta. Pariz je postal usodno mesto za njeno pesniško uveljavitev: navdihuje jo in bogati s prisrčnim prijateljstvom z Octavijem Pazom in Julijem Cortázarjem. Pomembna so seveda še druga srečanja, predvsem z Yvonne Bordelois. Tu je Alejandra razvila izredno aktivnost: je urednica revije Cuadernos, sodeluje v reviji Les Lettres Nouvelless in spozna pomembne pisce. V Parizu je Alejandra dozorela kot pomembna pesniška ustvarjalka. O plodnosti pariške izkušnje pričajo zbirki Arbol de Diana (Dianino drevo), 1962, Los trabajos y las noches (Dela in noči), 1965. V Parizu je nastala tudi zbirka Extracción de la piedra de la locura (Ruvanje kamna blaznosti), ki je sicer izšla leta 1968. V tem času začne razmišljati tudi o težko opredeljivem proznem delu La condesa sangrienta (Krvoželjna kontesa), ki ga leta 1965 objavi v mehiški reviji »Dialogos«. Ta intenzivna ustvarjalna zagnanost blaži njeno intimno dramo, a jo hkrati poglablja.

Leta 1965 se Alejandra vrne v Buenos Aires in tam objavi knjige, ki so nastale v Parizu. Zanje je prejela najvišjo nacionalno nagrado Fondo Nacional de las Artes in nagrado mesta Buenos Airesa Primer Premio Municipal. V knjigi Dela in noči preseva še svetloba, ki se ne bo nikdar več vrnila, delo se odlikuje po izjemni intenzivnosti in veliki natančnosti, je pa v njej opaziti vse več primerov razpok, brazgotin. Občutek izgnanstva in odtujitve, ki ga je vse bolj čutiti, se najbolj razločno pojavi v pesmih te zbirke.

Njena obsedenost se proti koncu njenega življenja vse bolj zaostruje. Alejandra živi čas bridke melanholije. Senca blaznosti vse bolj bremeni njena zadnja leta. Prisotna je v knjigi Ruvanje kamna blaznosti, 1968, kot tudi v zbirki Glasbeni pekel, 1971. Skoraj vse podobe teh zbirk razkrivajo globoko razklanost in odtujenost. V Glasbenem peklu zasledimo prva znamenja blaznosti. Ton Glasbenega pekla − pekla besede − je boleč pesimizem in nezadržen nemir. Očitno gre za razkroj osebnosti, za podvojitev osebnosti in glasov, ki jo mučijo: Ne morem več govoriti s svojim glasom, ampak s svojimi glasovi. Zbirka se konča z vrsto vprašanj polnih tesnobe in obupa. Janurja leta 1972 se vrne domov iz bolnišnice, potem ko je v njej preživela šest mesecev, in septembra istega leta napravi samomor. 

----

Ciril Bergles je doslej objavil štirinajst pesniških zbirk, uredil je prvo doma izdano antologijo zdomskega pesništva To drevo na tujem raste, veliko prevaja, zlasti iz španščine. Pri CZ je leta 1994 objavil obsežno antologijo Sodobna španskoameriška poezija. Njegovi prevodi zapolnjujejo marsikatero belo liso v naši prevodni literaturi (Vallejo, Lorca, Pessoa, Kavafis, Alberti, Unamuno, Cernuda, Rich, Biedma, Villena).

Naročite svoj izvod