Za vse boš plačal

Franjo Frančič (1958) je pisateljsko ime, brez katerega si ni mogoče predstavljati sodobne slovenske proze v širokem razponu od njenih najkrajših oblik do romana. Izdal je preko trideset samostojnih knjig, od katerih velja omeniti vsaj nekatere najpomembnejše: Egotrip (1984), Domovina, bleda mati (1986, prevod v nemščino 2005), Jeb (1988), Milostni strel, Orgija (1990), Rosa (1990), Bele smrti (1994), Poševni stolp v Pisi (1994), Škorpijonova balada (1996), Shizo (1998), In drugi (2001, prevod v nemščino 2004), Princesa in smrt (2003).

Tudi novo knjigo, Za vse boš plačal, oblikuje Frančičeva poetika brezobzirnega, naturalističnega in verističnega, pa vseeno izjemno poetičnega, rahločutnega in neizmerno občutljivega slikanja sveta in ljudi, ki so se znašli na robu življenja, v mejnih položajih, ujetniki družbe, ki jih ne razume in uporniki proti pravilom, ki jih sami ne razumejo. Frančičeve kratke proze, nemara bi smeli zapisati vinjete ali črtice, skice za kratke zgodbe, so naslovljene z verzom Daneta Zajca. Duh Zajčevega kritičnega razmerja do sveta in ljudi je stalnica teh proznih utrinkov, podob in odtisov, ki jih Frančič cepi na svoj znani pripovedni način. 

Ta način pa oblikujejo tri stalnice, ki jih lahko spremljamo v vseh njegovih proznih delih in so v novi knjigi strnjene v besedila presunljive lapidarnosti in prepričljivosti. Prva od teh stalnic je silovita analitična kritičnost do lastnega položaja in ravnanja v svetu. Frančič je ves čas neusmiljeni zasledovalec samega sebe, a zasledovalec, ki ne pozna sentimentalnega usmiljenja, jokavega opravičevanja in klečeplaznega kesanja zaradi tega, kar je rekel, naredil ali opustil. Pesnik in prozaist v enem, pripovedovalec in mediator svojih dejanj, nam pripoveduje zgodbe, ki govorijo o njegovem naporu, da bi odgovoril na nekatera vprašanja, ki ga preganjajo in zaradi katerih je njegovo pisanje tako neusmiljeno rezko, čisto in neposredno. Druga stalnica njegove proze je dokumentaričnost, vendar ne žurnalističnega tipa, površinska, senzacionalistična, sama sebi namen. Frančič se zaveda, v kakšnem svetu živi, ta svet zelo dobro pozna s prijazne in še bolj z njegove temne plati, zato je njegova pripoved vedno usmerjena k bistvenemu, k tistemu, kar ga izziva ali kar mu razkriva nesmisle in pasti bivanja, medčloveških odnosov, erotike in trgovine z njo, praznih besed, ki se kopičijo okoli njega, malih in velikih smrti, ki jim je priča in ki ga, ko se zgodijo, prizadevajo do ostre izpovedne bolečine. Njegove proze, zasnutek romana, so tudi poetični zapisi, jezikovne fuge, magični obrazci praznega vsakdana, vedno znova ponovljenih situacij, prepleta lastnih in tujih dejanj, od katerih je odvisen in v katera je ujet v svojem vsakdanu in svojih stremljenjih. Tretja stalnica Frančičevega pisanja v zbirki Za vse boš plačal, tokrat (saj so pred nami strnjena, metaforično zgoščena, pripovedno dinamična besedila) ujeta v strukturo kratke, silovite ritmizirane enote, pa je njegov posebni, slogovno zaznamovani realistični in veristični jezik. Čeprav je bil ta jezik v kritičnih diskurzih včasih označen za površnega, hlastnega in ne povsem izdelanega, pa je v resnici premišljeno zaznamovan z vsemi mogočimi jezikovnimi legami in razmerji med njimi: od najnižje, pogovorne ravnine do tiste, ki nas prepričuje o pesnikovi in pisateljevi posebni občutljivosti za jezikovne odtenke in učinke teh odtenkov, ko je jezik uporabljen v svoji estetski razsežnosti. 

Ne nazadnje je to jezikovno in semantično polifoničnost, v vsaki pripovedni enoti ima drugačen poudarek, mogoče zaznati tudi v sozvočju med svetom ostrih robov, kakor ga zapisuje Frančič in podobnim svetom, ki ga poznamo iz poezije Daneta Zajca. Frančič Zajca ne prepisuje, ne interpretira, ob njegov svet postavlja svojega, ki je stkan iz podobnih muk, dvomov in pomislekov. 

To so pripovedi, ki se berejo kot pesmi, pripovedi, ki govorijo o grozi in lepoti, ki bivata v človeku, zapredenem v imperative zmedenega, gluhega in neizprosnega časa.

Denis Poniž

Naročite svoj izvod