Besede so nekaj drugega

David Albahari (rojen 1948 v Peći) je eden ključnih proznih avtorjev v moderni srbski književnosti. Osrednjega pomena je njegova umetnost kratke zgodbe, s katero je v osemdesetih letih minulega stoletja v nekdanji Jugoslaviji postavil nove standarde za ta žanr. V Beogradu je študiral angleščino, iz katere je veliko prevajal, še posebej moderno in postmoderno ameriško književnost od E. L. Doctorowa do Thomasa Pynchona. 

Nezaobidljiv je njegov uredniški prispevek h kultiviranju srbske in jugoslovanske književne scene, tako pri Pismu, reviji za svetovno književnost, kot pri mnogih drugih pionirskih revijalnih in knjižnih projektih, pri katerih je sodeloval. Bistvena pa je bila nevsiljivo mentorska vloga, ki jo je dolga leta igral kot urednik za prozo pri nekdaj znamenitem štirinajstdnevniku Književna reć. Tu je Albahari vzgojil nekaj generacij mladih zgodbarjev, ki so se pod njegovim plaščem mojstrili v uporabi fragmenta, zgoščenega opisa in minimalnega izraza, pa tudi – če ne predvsem – v uporabi literarnih sredstev za preiskavo nastajanja literature same. Temu so kritiki v Ameriki rekli metafikcija. Albahari, ki se umetniško napaja pri sotočju množične kulture in hermetičnih pesnikov, je njenega duha postopoma vnašal v nezaupljivi srbski književni prostor. V zgodbah, ki se znajo sežeti v enovrstično koansko modrost, je z občutljivo roko miniaturista prikliceval urbano izkustvo, filtrirano skozi pretresljivo intimne slike običajnega življenja in mistike vsakodnevnih ritualov, hkrati pa tkal tiho meditacijo o nemoči besed in neizrekljivosti slehernega, ne le urbanega izkustva. 

Nikakršne politike ni v teh zbirkah zgodb, od prvenca Porodično vreme (1973) do skalpelsko natančne Opis smrti (1982), ki je dobila ugledno Andrićevo nagrado, od Frasa u šupi (1984), katere zagonetno hladna lepota me bega še danes, do Pelerine (1993), objavljene že po začetku razpada Jugoslavije. Njegove zgodbe ne razglašajo velikih ideoloških resnic, pač pa izpisujejo umetniško resnico »neme pesmi«, nedosegljive popolnosti, v kateri besede niso več premalo, ampak že odveč. Ni čudno, da je Albahari tudi v civilu ohranil takšno ravnodušnost do ideoloških zadev, saj ni bil niti anti-komunistični disident niti režimski pisec. Vojne za jugoslovansko sukcesijo pa so terjale spremembo take drže: za nekaj let se je angažiral v vodstvu judovske skupnosti v Srbiji, dokler ni z družino leta 1997 odšel v prostovoljni eksil v Kanado.

Odnos do svojega judovstva je preiskoval že pred odhodom čez Atlantik, a na nekako distanciran način. Zdi se, kakor da je šele s fizično ločenostjo od prostora krvavih konfliktov, v katerem odmevajo spomini minule nacistične okupacije in genocida, prepoznal neposredno nujnost pričevanja. V »kanadskih« prozah se tako na osebno ranljiv način sooča z vprašanji mnogoterih identitet, emigracije, diaspore in eksila. Opisuje jih s pomočjo brezštevilnih brazgotin, ki jih razpadle domovine puščajo na licih in v dušah ljudi. Le-te svoje zgodbe doživljajo kot tuje, zato jih lahko posvojimo tudi mi, očarani in streznjeni bralci filigranskega mojstra.

David Albahari je objavil mnogo knjig, vključno z zbirkami kratkih zgodb Jednostavnost (1988), Pelerina i nove priče (1997), Neobične priče (1999), Drugi jezik (2003) in kratkimi romani Sudija Dimitrijević (1978), Cink (1988), Kratka knjiga (1993), Snežni čovek (1995), Mamac (1996), Mrak (1997), Gec i Majer (1998), Svetski putnik (2001), ter dvema knjigama esejev Prepisivanje sveta (1997) in Teret (2004). V petnajstih različnih jezikih ga objavljajo pomembni založniki v Evropi in Ameriki. Poleg jugoslovanskih nagrad je dobil tudi nekaj mednarodnih, med drugim Most Berlin in Balcanica. V Beogradu mu izhajajo zbrana dela, sprotne objave so popularne tako pri kritiki in bralcih, kot npr. roman Pijavice, ki je 2006 v pol leta doživel tri ponatise. Albahari je v Srbiji že kanoniziran avtor, v mednarodnem prostoru pa je na dobri poti, da to postane. 

Aleš Debeljak