Lahko se zgodi karkoli

Jana Putrle Srdić se je v svojem pesniškem prvencu Kutine (Ljubljana, Aleph, 2003) predstavila kot pesnica z izjemnim občutkom za vizualno, kot pesnica, ki zna in zmore skozi slikanje z besedami pričarati bralcu zdaj realistične, drugič spet nadrealistične mestne pokrajine. V svojih pesmih-slikah se je posluževala predvsem pastelnih barv. To so bile otožne, vase umaknjene, melanholične slike.

S tovrstnimi slikami nas nagovarja tudi v svoji drugi pesniški zbirki Lahko se zgodi karkoli. Vendar blagozvočnost njene poezije ni brez vsakršne napetosti. Prej nasprotno. Napetost se vzpostavlja v samem lirskem subjektu in sicer v prvi vrsti na osi sedanjost-preteklost. Zdi se, kot da subjekt te poezije poskuša ustreči zahtevam sodobnega potrošniškega in/ali neo-liberalističnega sveta. Tako »nima potrpljenja s starimi stvarmi« in »ko obrabi kljuko, naslanjač, / vilico /…/ jih vrže stran in kupi nove« (Stvari). Ki želi biti venomer pripravljen, še več: enominuten. Ki si želi amputirati svojo nostalgijo (Priprave), pa četudi s topim nožičkom. Toda preteklost se vedno znova vrača: »… leta potem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi …« (Prostori čisto blizu). Brezskrbno obstajanje v sedanjosti je tako vedno znova spodjedeno. Paradoks je, da ga spodjeda in ga dela negotovega ravno spomin, ki naj bi nas po definiciji vendar vpenjal v neko vsaj navidezno trajanje in s tem v neko vsaj navidezno gotovost. Na ta način pesnica v svojo poudarjeno lirsko – tj. osebno – poezijo zajema tudi moment družbenosti.

Svet, ki se skriva za lepimi podobami, je torej tudi naš svet. To pa je svet odsevov, svet, v katerem je celo naša lastna izkušnja posredovana: »odšli smo na sveto ano /…/ 20 minut hoje za reklamno fotko z mobijem, kot so / nas učili jumbo plakati …« (Fotografija s Svete Ane). Je svet, v katerem se brez prestanka borimo za osebno identiteto: »z zanimanjem sem strmela v novo dekle /…/ če bi lahko, bi še posteljo zamenjala za svojo …« (Bolnišnične slike). Je svet, v katerem smo zreducirani na zgolj telo, vendar je tudi telo odtujeno, saj je le še eden od artiklov: »Zvečer bom oblekla novo kožo /…/ ni me stala malo ...« (Priprave). V Bolnišničnih slikah se nenazadnje, kot sta se že prej razdrobili intima in identiteta, fragmentira tudi ono: »kam grejo vsi odrezani, izpraskani, izločeni deli telesa iz operacijskih / sob …«.

Napetost, ki na vsebinski ravni nastopa med sedanjostjo in preteklostjo, se na ravni izrekanja kaže kot napetost med počasi tekočim, skoraj že zasanjanim govorom, ki pa se po drugi strani ne brani niti pomanjševalnic, ter temno vsebino. Toda le do neke mere: bolj ko gremo h koncu zbirke, bolj pesničin govor postaja skop, realističen, dokumentaren. Pesmi, razdeljene v verze in kitice zamenjajo pesmi v prozi, pesmi, v katerih pesniški glas Jane Putrle Srdić pridobi na do zdaj pri njej še neslišani ostrini in pesniški prepričljivosti.

Lahko se zgodi karkoli je sicer res zbirka temnih pesmi, vendar le-te niso nikakršna tožba nad stanjem stvari. Pred patetičnostjo jih namreč varuje prefinjena ironija. Ja, kar nekaj svetlobe je v teh pesmih, pa četudi je ta pridušena.

Peter Semolič

Naročite svoj izvod