Branil bom očetovo hišo: antologija moderne baskovske poezije

Baskovska poezija je bila do nedavna malo znana celo na Iberskem polotoku. Zato je zanimanje zanjo, številni prevodi in antologije v tujih jezikih, razveseljivo in spodbudno za tako majhen narod, ki mu je uspelo skoraj čudežno preživeti. Baski danes živijo v treh francoskih pokrajinah ter v štirih španskih, od katerih tri sestavljajo Avtonomno baskovsko skupnost z visoko stopnjo avtonomije. Jezik Baskov, euskera, je avtohtoni jezik. Gre za predromanski ali celo za predindoevropski jezik, preseneča pa njegova trdoživost, saj se je ohranil skozi stoletja. Prve knjige je Baskom prinesla reformacija (leta 1545 prva knjiga, zbirka verskih in ljubezenskih pesmi avtorja Etxepareja; Novo zavezo je leta 1571 prevedel Leizaraga). Kljub temu pa ni prišlo do prave, strnjene pisne tradicije; književna žarišča so se selila in zavest o potrebi po enotnem pisnem jeziku je postala splošna šele v dvajsetem stoletju, ko pride do preporoda baskovske kulture. Leta 1927 so v pokrajini Gipuzkoa ustanovili društvo Euskaltaleak (Prijatelji euskere), ki naj bi skrbelo za razvoj in širjenje baskovskega jezika. Član tega društva je bil tudi Xavier Lizardi, kultni pesnik sodobne baskovske poezije.

Po končani državljanski vojni, ko se je Španija potopila v temo diktature, so se baskov­ska politična in kulturna prizadevanja pretežno preselila v izgnanstvo, a doma niso povsem zamrla. V Aránzazuju, romarskem kraju v provinci Gipuzkoa, so fračiškani razvili živahno kulturno dejavnost. Tu sta ustvarjala pesnik Gabriel Aresti in kipar ter pesnik Jorge Oteiza. Po koncu diktature se je hkrati s političnimi spremembami začela prenova baskovskega kulturnega življenja, čeprav je politično življenje ostalo zapleteno in napeto, predvsem zaradi teroristične dejavnosti skupine ETA.

Po mnenju številnih kritikov je leto 1976 simbolno leto mlade baskovske poezije. Tega leta je Bernardo Atxaga objavil roman Ziutateaz (O mestu ) in dve leti nato še znamenito zbirko Etiopia, s katero je vzpostavil drugačen model poezije. Njegove osebe so človeška bitja, zaznamovana s trpljenjem in lakoto: propadli boksarji, prodajalci časopisov, prostitutke, pijanci, samomorilci, berači, izvrženci vseh vrst. Atxago privlačijo skrajnosti: nežnost in ironija, mesto in narava, Večno in Nikoli. Atxagovim estetskim nazorom je navdušeno sledil Joseba Sarrionaindia. Njegova poezija priča o pesnikovem prizadevanju za neposredno in včasih precej trdo poezijo, v kateri je več življenja kot literature, več neposrednega občutja kot estetskega napora. Njuna poezija je pomembno vplivala na vztrajanje mladih pesnikov pri dveh tendencah, ki sta sicer prisotni že v delih utemeljiteljev moderne baskovske poezije, Arestija in Mirandeja: tisti, ki daje prednost literaturi kot političnemu sporočilu, in oni drugi, ki presega sporočilo in hoče biti zgolj literatura. Torej tendenci, ki si nista vedno v nasprotju, ampak se često križata in stapljata v strastnem iskanju izvirnega izraza, ki pesnika od časa do časa spomni na potrebo, da se vrača k rodnemu domu in k tradiciji, ki ju ne sme nikoli povsem prezreti.

Spričo pomembnih socialnih in družbenih sprememb, ki jih je Baskija doživela v zadnjih treh desetletjih, se je spremenila tudi družbena funkcija poezije, ta je ostala brez naboja, ki je spodbujal baskovsko narodno prebujo in bojevitost. Poezija se je umaknila v ozadje, postala je tišja, bolj prefinjena, intimnejša. V zadnjem desetletju se v baskovski poeziji pojavijo številni mladi ustvarjalci z vznemirljivo poezijo, ki nagovarja zavest in senzibilnost sodobnega bralca.

----

Ciril Bergles je avtor petnajstih pesniških zbirk in številnih prevodov, zlasti iz španščine. Knjižno je med drugim izdal prevode avtorjev kot so: Vallejo, Lorca, Cardenal, Dario, Unamuno, Alberti, Cernuda, Padron, Biedma, Villena, Rich, Kavafis, Pessoa, Pizarnik. Pri CZ je leta 1994 objavil obsežno antologijo Sodobna španskoameriška poezija. 

Naročite svoj izvod