Razhajanja

Vinko Möderndorfer je »umetniški poliglot«: pesnik, dramatik, prozaist in esejist, avtor del za otroke in mladino, gledališki, radijski, televizijski in filmski režiser. V zadnjih letih je zmeraj znova presenečal z izrazno močjo romanov in z intenzivnim gledališkim delom (predvsem s številnimi družbenokritičnimi komedijami), mednarodno pa se je uveljavil celo kot filmski režiser (ekraniziral je lastna romana Predmestje in Pokrajina št. 2). Ker je naš prostor v vsakršnem smislu omejen, tudi umetniška komunikacija poteka na način »ozkega grla«. Tako so umetniški uspehi pripovednika in režiserja Möderndorferja zasenčili Vinkovo liriko. Po krivici. Vinko Möderndorfer je namreč začel svojo literarno pot kot pesnik in je ostal venomer zvest tej svoji prvi literarni ljubezni. 

Kot napoveduje že sam naslov, nova pesniška zbirka, ki je nastajala več let, govori o razhajanjih, o slovesu kot neizogibni in nepresežni usodi sleherne ljubezenske zveze. Avtor je to témo na umetniško presunljiv in eksistencialno avtentičen način že večkrat artikuliral v svojih pripovednih delih, predvsem v romanih Tek za rdečo hudičevko (1996) in Nespečnost (2006). Ni naključje, da je Vinko Möderndorfer po kompleksnih romanesknih analizah erotičnih približevanj in razhajanj začutil potrebo, da se s to témo sooči tudi v osebnem jeziku lirike. Človekova intima namreč ostaja domovina lirike, lirika pa privilegirani jezik intime. Kljub vsem učenim postmodernističnim puhlicam je lirika oseben jezik – najbolj oseben jezik, kar jih je. In prav v tem je njena moč. Tisto, kar je najbolj osebno, se dotakne src kar največjega števila ljudi. Pesmi, zbrane v zbirki Razhajanja, so skrajno, neusmiljeno osebne. Po ostrini in brezkompromisnosti se močno razlikujejo od dosedanje Möderndorferjeve lirike, za katero so bili značilni bolj harmonični, »pastelni« toni. 

Njegove prve pesniške objave datirajo iz druge polovice sedemdesetih let, ko so se v slovenski poeziji dogajali tektonski premiki. Neoavantgardistična poetika šestdesetih in začetka sedemdesetih let se je izčrpala in se sprevrgla v kliše. To izčrpanost avantgardističnega jezikovnega eksperimentiranja je Vinko Möderndorfer na začetku svoje umetniške poti pretanjeno začutil in se namesto na generacijo svojih predhodnikov, pesniških »očetov«, navezal na generacijo »dedov«, na poetiko intimizma, značilno za petdeseta in začetek šestdesetih let. Pozneje je v svoj pesniški jezik vključil nekatere postopke  radikalnega modernizma in neoavantgardizma, predvsem kombiniranje pomensko oddaljenih besed, kontrapunktiranje različnih ritmov in nenavadno rabo interpunkcije, vendar pri njem ti postopki nikoli niso bili sami sebi namen, temveč so bili vselej vključeni v trdnejšo sporočilnost in bolj tradicionalno strukturo pesniškega jezika. Möderndorfer se tudi nikoli ni zapisal postmodernističnemu literarnemu programu, ki ga je njegova lastna generacija oberoč sprejela in nanj prisegala kot na svojo zgodovinsko možnost. To pomeni, da je v slovenskem literarnem prostoru funkcioniral kot nadarjeni »samohodec«. Poznejši razvoj je pokazal, da je tudi postmodernizem kmalu zašel v intelektualizem in akademizem. Möderndorferjeva zvestoba lastni poetiki se je obrestovala kot stava na lirično bistvo poezije ter na – pa naj zveni še tako nemoderno oziroma »nepostmoderno« – osebnoizpovedni temelj lirike. 

V devetdesetih letih, ko je avtor čedalje bolj izgrajeval svojo izvirno in močno pripovedno in romaneskno poetiko, je njegova poezija doživela obrat k družbenopolitičnim temam. Ob vseh drugih zvrsteh svoje literarne ustvarjalnosti pa je Möderndorfer ves čas pisal tudi ljubezensko liriko; v tem smislu sta pomembni predvsem zbirki Male nočne ljubávne pesmi (1993) ter Temno modro kot september in različni ljubezenski e-maili (2003). 

Zbirka Razhajanja po eni strani nadaljuje in razvija jezikovne postopke, značilne za dosedanjo Möderndorferjevo liriko, po drugi strani pa pomeni radikalen prelom, ki odpira novo razsežnost eksistencialne in jezikovne izkušnje. Popolna odkritost – dobesedno razgaljena izpovednost – je vrgla avtorja iz dosedanjih, znanih kolesnic v drzen in divji izraz. Intenzivnost čustva je zahtevala raziskavo pesniškega jezika in je rezultirala v inovativni govorici, svežem in plodnem izraznem registru. V nasprotju s prejšnjo Möderndorferjevo poezijo, ki je pogosto temeljila na vélikih, abstraktnih besedah, so Razhajanja zgrajena na čutni nazornosti podob, ki je liriki imanentna. Zanimiv in pomenljiv paradoks se je zgodil na ravni forme: če se je pesnik doslej izražal v prostem verzu, ki ga je ritmično strukturiral s sintaktičnimi paralelizmi, se je zvišani čustveni in posledično ritmični tonus tokrat večinoma izkristaliziral v grafično obliko soneta. Značilnemu obrisu italijanskega soneta – dvema kvartinama in dvema tercinama – se včasih pridruži še kakšen dodaten verz, kar učinkuje kot grafična varianta t. i. repatega soneta (ital.: sonetto caudato). Čustveni učinek pesmi je toliko močnejši, ker je ob vsej siloviti izpovedni direktnosti posredovan s pomočjo ironije in samoironije. Skozi boleče izrekanje slovesa kot usode in resnice erotične zveze pa Möderndorfer zapoje hvalnico enkratnemu, neponovljivemu čudežu slehernega ljubezenskega trenutka. Pred slovesom je združitev, ekstatični vrhunec življenja. Zato elegična intonacija Razhajanj vsebuje tudi himnične tone.

Slovenska poezija se od Prešerna do današnjih dni ponaša z izjemno lepo in razvejano ljubezensko liriko. Vinko Möderndorfer jo je obogatil z novo možnostjo – veristično pesniško izreko, ki je v isti sapi okrutna in nežna, duhovita in pretresljiva, predvsem pa pristna. 

Boris A. Novak