Vožnja okrog sonca

Pritisk resničnosti – zunanje in notranje – je enostavno prevelik se zapiše Semoliču na začetku zbirke; no, temu pritisku pesnik le nekaj verzov pozneje najde še eno ime – tranzicija. Takole pravi: v množici takšnih in drugačnih tranzicij ne razumemo več niti samih sebe.

Da je Semolič mojster spominjanja, melanholije odtekajočega trenutka, bolečih ljubezenskih drolerij, nesmotrnega vztrajanja pri hrepenenju, da njegova pesemska – pa najbrž še katera – persona v glavnem stoji za korak vstran in zadaj, se pravi, na obrobju, bolj v nezainteresirani kakor po vsej sili kritični distanci do raznolikih – kapitalskih in, v kolikor to tako ali tako ni eno in isto, kulturnopolitičnih – središč moči, vse to seveda že dolgo vemo. Vožnja okrog sonca naštete odlike Semoličevega pisanja povečini neguje naprej; tu je Prosojnost, ki v nekaj verzih uspe obrisati prah s tistega že precej občega mesta, ki pravi, da ni nihče otok sam zase, da nas je z vsako smrtjo manj; tu so Zverinice, kjer Semoličev pesemski jaz z razorožujočo nežnostjo ljubljeno nagovarja z veverico, medvedko, mamo polhovko.

A tu je vseskozi tudi tisti, s stampedom tranzicij zvezani pritisk resničnosti, ubeseden z mestoma strupeno pa vselej precizno artikulirano ironijo, ki znotraj Semoličevega opusa slej ko prej predstavlja nemajhno novost oziroma – kakor je danes modno reči – razširitev področja boja. Toda ta boj, ki ga subjekt Vožnje konsistentno, nepomirljivo, malone frontalno bije z družbeno stvarnostjo, se kaže bolj izsiljen kakor izvoljen. To je, z drugimi besedami, boj za preživetje kolikor se pač zunanja, družbena tranzicija v širokem diapazonu – ki sega od, denimo, štipendijske politike nekega ministrstva prek mrež, ki jih pletejo neizbežne veze in vseprisotna poznanstva, do prevladujoče ideologije prisilne sreče – zajeda globoko v posameznika, v njegov čisto intimni prostor svobode in ga skuša oblikovati po svoji podobi.

Dolgo je že, kar je Barthes nekje zapisal, da je ljubezenski diskurz danes izjemno samoten. Čeprav ga utegnejo mnogi govoriti, ga, po Barthesu, nihče ne podpira. Če kaj, se je od srede sedemdesetih spremenilo kvečjemu to, da so se tovrstne osamele, pozabljene, izginevajoče govorne prakse le še namnožile. A vsakokrat, ko Semoličeva poezija v Vožnji okrog sonca govori o malo-obrtniški pameti, ko z grenkobo ugotavlja, kako noben ni imun na srečo, ko spregovori o Poljski in misli na Slovenijo (vroclav [je bil] turoben kot socializem in do vrha natlačen z neoliberalističnimi potlačitvami) ali ko navsezadnje vztraja, da je človeštvo zdolgočaseno do smrti, takrat je Semoličeva poezija vsakokrat znova na strani vseh tistih, ki še govorijo samotne govorice. Čeprav tudi sama slej ko prej sodi mednje, nič ne kaže, da jo bo vrvenje tega, našega časa preglasilo. Nasprotno; zanjo, se mi zdi, velja natanko tisto, kar o ljubljeni nekje pripominja Semoličev pesemski jaz - da namreč so besede, ki so zgolj njene in zaradi katerih jo prepoznavamo v temi in šumenju sveta.

Goran Dekleva

Naročite svoj izvod