Pisma iz Mostarja

Na Gimnaziji Ravne sem učila geografijo in kadarkoli sem mogla, potovala … Zase pravim, da sem ciganska duša, ker sem najbolj srečna, kadar se premikam. Zmeraj občudujem lepote narave in pristne ljudi. Zame je cel svet moj dom. 

Davna otroška želja po izselitvi v »daljne kraje« se mi je uresničila, ko sem se leta 2005 z družino preselila najprej v Mostar, nato pa čez dve leti v Avstralijo. Mostar je zame nepozaben: ljudje, ulice, cigani, mačke in psi … Prevzel me je s svojo srčnostjo, tradicijo gostoljubja, optimizma in veselja do življenja, navkljub neizbrisnim ostankom in spominom iz pretekle vojne.

V Mostarju sta oba otroka nadaljevala šolanje na eni izmed muslimanskih osnovnih šol in še danes se mi zdijo te šole najboljše na svetu, kljub skromni šolski opremi. Z otroki sem se ponovno učila cirilico, sinu pomagala pri učenju šolske snovi po sistemu, ki smo ga poznali v času Jugoslavije, se družila z lokalnimi ljudmi in se vsakodnevno čudila njihovi dobri volji in temperamentu. Mož Sandi, zaposlen pri OZN, je sodeloval pri prostorski prenovi mesta, jaz pa sem »dihala z ljudmi« na ulicah mesta, slikala in pisala pisma prijateljem v Slovenijo, ki so zbrana v tej knjigi. 

Pisma so pisane pripovedi – zgodbe, ki opisujejo življenje moje družine in življenje ljudi, ki sem jih naključno spoznala na ulicah Mostarja in v njegovi okolici. Resnične dogodivščine sem opisala, kakor sem jih doživljala sama in se radostila osebne pripovedi. S svojim hecnim pisanjem in mnogimi nenavadnimi dogodivščinami, na primer z iskanjem ukradenega kolesa, sem mnogim sorodnikom, prijateljem in znancem popestrila dneve. V nekatere zgodbe sem vtkala zgodovinske vire (Stari most, Kava ali Kahva …), v druge pa osebna pripovedovanja ljudi. Nekatere zgodbe sem stkala na osnovi lastnega opazovanja in dialoga z ljudmi, zato pravim, da so se »pisale kar same«. 

Leta 2006 so bile zgodbe v obliki pisem objavljene v reviji Naša žena, prijatelji pa so me spodbujali, naj jih povežem v knjigo. Tako je nastala knjiga, ki želi približati zabaven in vsakdanji bosansko-hercegovski ulični duh slovenskemu bralcu in ga vsaj malo nasmejati. Nenazadnje je ta knjiga tudi dediščina mojim otrokom, Sandiju in vsem tistim, ki imajo na Bosno in Hercegovino lepe spomine. Da, ljudje tam doli se vedno znajo smejati in veseliti kot nekoč, biti srčni in uživati življenje. Znajo uživati v dobri kavi, tradicionalni in moderni glasbi, v lepem sončnem vremenu, dišavah pomladi, lepi obleki in dobri kulinariki. Znajo te ustaviti – tebe, neznanca – in te nagovoriti. Kljub slabim ekonomskim razmeram v deželi in, upam da le navidezni, brezizhodnosti. 

Trenutno živim z družino v Brisbanu, kjer sem zaposlena v državni administraciji, usposabljam se za delo učiteljice na avstralskih srednjih šolah in še naprej slikam in pišem. V Avstraliji sem spoznala veliko družin, ki so med vojno pribežale z območja nekdanje Jugoslavije, in torej tudi iz Bosne in Hercegovine. Mnogi se z nostalgijo spominjajo življenja, ki so ga živeli nekoč. V Avstraliji pogrešajo to … Jaz vem, kaj pogrešajo … balkansko dušo v ljudeh, v pokrajini in v vsem, kar je.

Naročite svoj izvod