Umómo

Jelena Lasan je pesnica, iz njene poezije je razbrati, da najmanj toliko tudi slikarka, pri čemer ji poezija in slikarstvo dajeta odskočišče za užitkarske polete, ali kot pravi: »Metulja sem ustvarila z mežikanjem očesa.« Njeno jemanje nove in nove poezije je njeno pravo človeško oko, ki s postopkom pesnjenja najbolj resnično zre v svet. Zato njena poezija, kot najbolj naravno čutilo, jemlje svet okoli sebe brezpogojno, lahkotno in ni obremenjena s tradicionalno »posvečeno« pesniško »težo«. Zato Lasanova tudi na svoj poklic »pesnice« gleda večinoma humorno, kozmopolitsko, čeprav vseeno jasno zavezujoče. Kar pomeni, da v vsakem verzu poleg veselja do pesniškega mežikanja izraža tudi svojo jasno, radostno odločitev za igrivi pesniški pogled – pri čemer je prav nič ne boli in obtežuje dejstvo, da je taka zavezujoča odločitev, kot vsaka odločitev, hkrati tudi nujno »ločitev« od drugih vrst pogledov in analiz, ki so med ljudmi morda bolj običajne in cenjene. Vendar ti drugi pogledi Lasanove resnici na ljubo pretirano ne privlačijo, ali pa kvečjemu kot snov za ironijo, ker »sčasoma telo odpade«, odmevi, ki jih napiše pesnik, pa s časovne razdalje živijo najmanj toliko, kot je telo kadarkoli – tudi, ko je bilo najbolj živo.

Alojz Ihan

----

Jelena Lasan, rojena 13.3.1980 v Ljubljani. Študirala mikrobiologijo na BF. Pesmi objavila v Sodobnosti, Apokalipsi, Novi reviji in Poetikonu. Poleg pesnjenja se ukvarja s slikarstvom, kiparstvom, videom in grafičnim oblikovanjem. Razstavljala v Moderni galeriji, pri projektu Vsak človek je kustos, na 11. kiparski razstavi v Mestni hiši in na 6. bienalu sodobne umetnosti v Firencah.

Naročite svoj izvod