Mrtvec pride po ljubico

Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič je drama o izbrisu in sproži, podobno kot njena poezija, močan naboj deziluzije, napada razpasene družbene norme in prakse, njena naperjenost cilja na lesketavo civilizacijsko glazuro in lepe manire, ki pod svojo bleščavo povrhnjico – in ta se je v teh letih od 1982. leta, od nastanka igre še zloščila, prekrila s plastiko, žido in dizajnom – prikrivajo zločin, zlaganost, grabežljivost, nizke strasti in nizkotnosti vseh vrst; osnovni konflikt te mračne drame je spopad med idealiteto, ki jo predstavlja Prva Micika, in potlačenim, senčnim, pod preprogo pometenim stanjem stvari, vsesplošno razpasenim pragmatizmom in človeško prikrito, v resnici pošastno naturo.

Drama je bila prvič uprizorjena leta 1982 v okviru gledališke skupine Tespisov voz, v režiji Tomaža Pandurja. Lutkovno izvedbo je doživela 1986 v Lutkovnem gledališču Ljubljana, leto kasneje pa jo je Aleš Jan režiral kot radijsko igro, ki je doživela več prevodov in izvedb na evropskih radijskih postajah.

----

Andrej Brumen Čop je svoj cikel slik Slepa miš prvič razstavil leta 2008 v ljubljanski galeriji Equrna. Nadja Gnamuš je v katalogu razstave zapisala: "Zdi se, da te prikazni narekujejo vtisi, čustva, reakcije in doživetja, ki se obsesivno oživljajo v sedanjosti in brezkompromisno vdirajo v psihični svet slikarja. Tega pa bolj ali manj, kot namiguje avtor, zaznamuje slepota in njen ambivalentni vidik − temačna stran, ki preprečuje dostop do resničnosti stvari, in njen protipol, konotacija sprevida, ki prav z odsotnostjo zunanjega vida vodi k prepoznanju varljivega videza stvari. Kdo komu na zadnjih slikah zavezuje oči; ali človek sam ne želi videti tistega, kar gleda, ali pa nemara ne more sprevideti, ker ima zakrite oči?"

 

Naročite svoj izvod