Ogledala

Nobelov nagrajenec Nagib Mahfuz (1912–2006) velja za mojstra arabskega romana. Ta pripovedna oblika je v arabskem svetu postala znana šele v 20. stoletju s prevodi iz angleške in francoske romantike. Čeprav duh časa – prebujajoči se nacionalizem, stroga cenzura in obrat k islamu – ni bil naklonjen avantgardnim literarnim tokovom, se je Mahfuz, ki je skoraj vsako leto izdal nov roman ali zbirko kratke proze, preizkusil v najrazličnejših pripovednih slogih. Začel je z zgodovinskimi romani, se preusmeril v realistično slikanje Kaira in njegovih prebivalcev, nato pa realizmu obrnil hrbet in se v alegorijah, modernem romanu in kratkih zgodbah z elementi absurda posvečal duhovnim in metafizičnim vprašanjem.

Ogledala sodijo v zvrst biografskega leksikona, ki ima v arabski historiografiji več kot tisočletje dolgo tradicijo. Sestavlja jih petinpetdeset alfabetsko urejenih pripovedi, vsaka predstavlja po enega od pisateljevih znancev. Pred očmi bralca se vrstijo otroci, gospodinje, uradniki, umetniki, zvodniki in svetniki, ki v delu, kot nakazuje že sam naslov, ne zaživijo zares. V ogledalih je videti le odblesk njihove zunanjosti in dogodkov brez notranje dinamike in brez psihološke globine. Skope opise prekinjajo duhoviti namigi, lirične pasaže in filozofski utrinki. Kot biografski leksikon delo lahko beremo na dva načina: po eni plati je  ogledalo egiptovske družbe od revolucije leta 1919 do katastrofalnega poraza v arabsko-izraelski vojni leta 1967, ki je zamajal same temelje arabske identitete, po drugi pa se tudi tu, kot pravi ena od kritik Mahfuzovega dela, »banalno združuje z briljantnim«, usoda človeka s politiko, užitek z bolečino. Gledano na tak način pa se delo »bere ... kot življenje samo«.

----

Marina Zorman je izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študirala je primerjalno jezikoslovje, se po diplomi študijsko izpopolnjevala v Kairu, nato pa doktorirala iz splošnega jezikoslovja. Zdaj se ukvarja s semantiko, teorijo jezika, hetitologijo in analizo diskurza.

Naročite svoj izvod