Igra krožnih zrcal: novejša španska poezija

Španska pesniška ustvarjalnost je v 20. stoletju globoko zaznamovala evropsko literaturo. Najprej z Generacijo 98 in z Generacijo 27, ki predstavlja enega od vrhov evropske poezije preteklega stoletja. Ta je v poezijo prinesla ne samo nove pesniške postopke, drugačno pesniško imaginacijo, ampak tudi novo razumevanje umetnosti. Žal je krvava državljanska vojna usodno prekinila to bujno ustvarjalno vrenje. Povojna španska poezija se je najprej usmerila predvsem h kritiki vsakdanjosti. Poezija, ki je nastajala v času frankistične diktature, je odsev klavrnih družbenih razmer in socialnih stisk. Šele v petdesetih in šestdesetih letih se loteva bolj individualnih tem, v katerih je močan bivanjski poudarek. 

Po letu 1960 se je začela uveljavljati skupina mladih pesnikov, ki se tako tematsko kot stilno razlikuje od predhodne generacije. Leta 1970 je v Barceloni izšla svojevrstna antologija mlade španske poezije Nueve novisimos poetas españoles (Devet najnovejših španskih pesnikov). V njej se predstavi devet mladih pesnikov, ki so s svojo poezijo vznemirili špansko bralstvo in kritiko in se po tej antologiji tudi imenujejo novisimos. To je prva generacija pesnikov, ki so začeli pisati v letih, ko se je španska družba začela opazno spreminjati in postajati demokratična, a tudi vse bolj potrošniška. 

V bogati španski pesniški panorami zadnjih štirih desetletij prepoznamo nekaj skupin, tendenc, estetik, ki so živele istočasno vse do konca stoletja. Prva skupina pesnikov, imenovana novisimos, je začela pojemati že v osemdesetih letih. Sledijo ji pesniki postnovisimos. Gre za pesnike, rojene med 1951 in 1969. Te pesnike ne povezuje nobena skupna estetika, gre za pluralno, »odprto generacijo«. 

Nekateri pesniki smeri postnovisimos gojijo tako imenovano »poezijo izkušnje« (Montero, Marzal). V poeziji novisimos in postnovisimos namreč pogrešamo poglobljeno soočenje z osebnimi izkušnjami in refleksijo, v »poeziji izkušnje« pa je to njena glavna preokupacija. Pesnik zdaj brez zadržkov govori o svojih izkušnjah ali kritično razmišlja o njih. Uporaba prve osebe omogoči ekshibicijo pesniškega jaza, raziskovanje čustev, vrnitev k večnim temam, navadno k povsem vsakdanjim. Pesnik vzpostavi direktno komunikacijo z bralcem. Izbere si ga za svojo pričo, hoče se mu približati. »Poezija izkušnje« je ena najbolj prepoznavnih tendenc španske poezije zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja.

V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja se je pojavila nova skupina mladih pesnikov, ki jih odnos med »poezijo izkušnje« in metafizično poezijo ne vznemirja. Zato je daleč od njihovih postulatov, čeprav je nekaterim še vedno zanimiva »poezija izkušnje«. 

Najmlajši pesniki, rojeni okrog leta 1980, iščejo nove poti, druge reference, zavračajo ustaljene norme in si prizadevajo, da bi poezija spet našla pot do bralcev. Številne antologije mlade poezije dajejo slutiti, v katero smer hoče ta poezija in kaj lahko pričakujemo od nje. Gre namreč za generacijo, rojeno v letih, ko je v Španiji demokracija postala vse bolj trdna. Svobodo pa mladi pesniki razumejo kot nujen pogoj vsake uspešne in iskrene ustvarjalnosti.

----

Ciril Bergles, pesnik in prevajalec, je izdal šestnajst pesniških zbirk, šestnajst samostojno objavljenih prevodov, v glavnem iz španščine, in štiri antologije (slovenske zdomske poezije, sodobne španskoameriške poezije, sodobne baskovske poezije in poezije o španski državljanski vojni).

Naročite svoj izvod